Razvajen bo. Manipulira s tabo. Preveč ga crkljaš. Nekaj opazk, ki jih je deležna nemalokatera novopečena mama. Ni trajalo dolgo, ko je tudi mene srečal znameniti stavek: »Zakaj ga imaš ves čas v naročju? Ali ne veš, da se bo razvadil?« Ali kot mamica, ki se odzivam na jok svojega otroka, res delam škodo otroku? Ali dojenček res lahko manipulira z mano? Mar ni manipulacija veščina, ki je marsikdo niti v odraslosti ne obvlada?

Otrok, ki prijoka na svet, ne pozna drugega kot zvoke, ki so ga spremljali vseh devet mesecev njegovega razvoja. To so predvsem glas matere, očeta ter drugih bližnjih, ki so bili vključeni v materino nosečnost. Do teh glasov je otrok bolj občutljiv in se ob njih seveda tudi pomiri. Mar s tem, ko ravnam po svoji intuiciji in se odzivam na svojega novorojenčka, ravnam narobe? Otrok se rodi kot nepopisan list papirja. Je nedolžno bitje, ki hlepi po naši ljubezni. In mi hrepenimo po tem, da mu to ljubezen damo. Zakaj potem toliko družbenih zavor?