Ustanovna listina grof Hermana II.
Strogi meniški red kartuzijanov je kot gibanje za »pristno evangeljsko in apostolsko življenje« nastal v 11. stoletju kot protiutež »laičnim posvetitvam«, »kupovanju cerkvenih naslovov«, odvisnosti od »posameznih vladarjev«. Sv. Bruno, ustanovitelj kartuzijanov, najprej učitelj in kanonik, se je odpovedal cerkvenim napredovanjem in s privrženci postal menih. V letu 1090 ga je papež Urban II. povabil v Rim za svojega svetovalca in mu dovolil, da je na Kalabriji ustanovil novo kartuzijo.


Stara gotska cerkev


Marsikoga zanima, kako živijo kartuzijani. Veroučencem iz Odrancev, kjer se je rodil kartuzijan p. Ciril Marija Zver (1919-1993), je na več vprašanj pisno odgovoril prior p. J. M. David. Vprašanja z odgovori so izšla v domačem veroučnem glasilu 8 src.


Pri molitvi v celici

Ker je prior David v Pleterje prišel šele osem let po smrti p. Zvera, je nekatere stvari povzel iz pleterskega kartuzijanskega spomina. Bil da je uspešen in ljubezniv oskrbnik (1967-1993), vselej prijazen in ljubezniv, človek širokega srca in darežljivih rok, za »okolico kartuzije pa je celo veljal za svetnika«. Na vprašanje ali skrbijo za grob p. Cirila, je prior odgovoril, da je božja njiva z lesenimi križi sicer sredi kartuzije, nagrobnih napisov z imeni pa ni, tudi okrasov ne. Na božji njivi le »včasih kdo pokosi travo in to je vse«. Živeti v »skritosti samo za Boga«, velja tudi po menihovi smrti. Še druge stvari jim je razodel: pogovarjajo se samo dvakrat na teden, krize zaradi molka so le bežne, radia in televizije nimajo, dolgočasja in naveličanosti ne poznajo, trikrat na leto imajo po en teden duhovne vaje (v celici). Opisal jim je tudi svoj delavnik:

»Moj dan se začne ob 22.45. Takrat se zbudim, ob 23. uri molim v celici jutranjice svete Device Marije, potem pripravljam svoje berilo za nočni oficij ali pridigo za naslednji praznik, ob 23.30 se oglasi zvon za nočni oficij v cerkvi. Zberemo se vsi in pojemo jutranjice in hvalnice, kar traja 2 uri, ob praznikih pa 3 ure; vrnem se v celico, kjer molim še Marijine hvalnice. Ob 5.45 se zbudim in spet molim; po molitvi se s patrom oskrbnikom dogovorim o gospodarskih in podobnih zadevah. Ob 7. uri grem spet v cerkev k češčenju Najsvetejšega, čez petnajst minut se začne zborna maša; mašujem sam v samoti kapelice, ministrira mi mlad menih. Po maši se vrnem v celico, kaj pospravim in spet molim k sv. Jožefu, ki je moj posebni prijatelj. Od 10. do 11. ure je moja osebna tiha molitev in premišljevanje evangelija, pa tudi razna dela glede oskrbovanja samostana, dopisovanje in podobno; ob 11. uri molim v celici in imam kosilo, molitev je spet ob enih popoldne, temu sledi nekaj minut duhovnega branja, ročno delo (na vrtu, priprava drv za peč, pranje osebnega perila), zapisujem si misli za konferenco novincem (včasih obiskujem tudi menihe v celici). Ob 15.30 berem v celici Marijine večernice, ob 15.45 pa so skupne večernice v cerkvi; potem molim za rajne, pregledam pošto, po večerji molim rožni venec, po 18. uri berem Sveto pismo, molim sklepno molitev in okrog 18.45 grem k počitku.«
jz