Uršulinke so se septembra 2015 po 113 letih lastništva samostana v Mekinjah pri Kamniku odločile, da ga prenesejo v lastništvo občine Kamnik. Že leta 2011 so se odločile, da bodo samostan, ki je od leta 1998 tudi kulturni spomenik, prodale. 

Obleko so za razstavo podarile uršulinke. FOTO: Ivo Žajdela

Ker pa niso našle primernega kupca, ki bi samostan vzel v celoti in imel v njem zanje sprejemljive dejavnosti v skupno dobro ter z upoštevanjem pogojev, povezanih s kulturno dediščino in ker so nazadnje v njem bivale ter delovale le štiri redovnice, so ga leta 2016 podarile občini Kamnik.

Veliko več predmetov so lahko pridobili o uršulinkah. FOTO: Ivo Žajdela

S samostanom upravlja Javni zavod za kulturo Kamnik

Ta je velik stavbni kompleks dala v upravljanje Javnemu zavodu za kulturo Kamnik, ki ga od takrat obnavlja ter v njem razvija razne dejavnosti s področja kulturne dediščine in turizma.

Klarisa med molitvijo. Molilnik je samostanu podaril mekinjski župnik. FOTO: Ivo Žajdela

Tako so v prostorih Mekinjskega samostana decembra 2021 odprli stalno razstavo o življenju klaris in uršulink, redovnic, ki so temu samostanu vdihnile petsto let življenja. 

Portret opatinje Doroteje Sidonije Gallenberg. Vir: Narodna galerija

Razstavo z naslovom Življenje za samostanskimi vrati in podnaslovom Klarise in uršulinke v Mekinjah, bodo še dopolnjevali, že zdaj pa lepo prikaže življenje, dejavnost in poslanstvo redovnic.

Kip papeža Pija X. FOTO: Ivo Žajdela

Stalno razstavo so pripravili tudi z evropskimi sredstvi

Ko je Občina Kamnik sprejela samostan, je za namen upravljanja z dragocenim kulturnim spomenikom ustanovila Javni zavod Mekinjski samostan. Ves čas je bila prisotna želja po ureditvi razstave, ki bi prikazala bogato zgodovino, polno vzponov, padcev in doseganja novih vrhov. 

Vezenine, delo redovnic. FOTO: Ivo Žajdela

Kot pojasnjuje Katarina Mihelič iz Javnega zavoda za kulturo Kamnik, so za potrebe prijave na prvi javni poziv za izbor operacij za uresničevanje ciljev Strategije lokalnega razvoja na območju LAS Srce Slovenije v letu 2020 za sklad Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja že leta 2019 formirali strokovno skupino za pripravo razstave. 

Krona za slovesne zaobljube. FOTO: Ivo Žajdela

Po neuspešni prvi prijavi so projekt nadgradili z blagovno znamko Doroteja ter s projektom Samostan – mesto srečevanj uspešno kandidirali za sredstva iz omenjenega sklada. 

Mekinje, gojenke s predstojnico in ravnateljico m. Kristino Pezdirc, okrog leta 1919. Vir: Javni zavod za kulturo Kamnik

Vsebinsko in oblikovno je razstava zanimiva in všečna

Nekoliko spremenjena skupina se je v maju ponovno sestala, dokončno dorekla koncept in Miheličevo določila za pripravo razstave. 

Med prvo svetovno vojno so bili v samostanu ranjenci s soške fronte. FOTO: Ivo Žajdela

»Ker sem bila obkrožena s samimi strokovnjaki – za besedila sta poskrbela dr. Marija Jasna Kogoj in dr. Damjan Hančič, pomoč pri interpretaciji vsebin mi je nudil dr. Bojan Knific – se izziva nisem ustrašila,« pove in doda, da gre zahvala celotni ekipi, da je vsebinsko in oblikovno razstava zanimiva in všečna ter nesporno prispeva h kakovostni ponudbi v samostanu, v Kamniku in na območju celotne lokalne akcijske skupine Srce Slovenije.

Maketa samostana v Mekinjah. FOTO: Ivo Žajdela

Glavni poudarek je na samostanski šoli in katehetski dejavnosti

Razstava se osredotoča na predstavitev dveh ženskih redov, ki sta vsaka v svojem času bivala za samostanskimi zidovi. Prvi prostor predstavlja kontemplativni red klaris. »Že z oblikovanjem prostora smo želeli prikazati strogost tega reda in z rešetkami prikazati klavzuro, kateri se redovnice zavežejo. 

Ta del še ni končan in je se bo dopolnil do konca pomladi,« pojasnjuje Katarina Mihelič. V drugem delu so pozornost namenili zadnjim lastnicam samostana, vzgojno–izobraževalnemu redu uršulink. Tu je glavni poudarek ravno na njihovi samostanski šoli in kasnejši katehetski dejavnosti. Sestre so namreč v srcih in mislih okoliških prebivalcev močno prisotne.

Uršulinke na odprtju razstave. Vir: Občina Kamnik

Pri predstavitvi mekinjskih klaris so imeli precej težav

»Pri predstavitvi mekinjskih klaris smo imeli precej težav, saj zavoljo časovne distance nismo uspeli najti predmetov, ki bi jih lahko predstavili na razstavi,« pove Miheličeva. Tako so znane ohranjene dragocenosti zgolj prikazali preko videa, ki se vrti na razstavi. Edini predmet je tako molilnik, ki ga je samostanu podaril mekinjski župnik Pavle Pibernik. 

Javni zavod za kulturo Kamnik bo imel v samostanu tudi ponudbo izdelkov iz zelišč, ki nosijo ime po opatinji Doroteji Sidoniji Gallenberg. FOTO: Ivo Žajdela

Sestre klarise iz Nazarij so podarile njihovo obleko (habit), narejeno prav za razstavo. Del, ki prikazuje uršulinsko dejavnost in življenje, pa je poln predmetov, ki so bili v Mekinjah. Te jim je za namen razstave prijazno posodil Uršulinski samostan Ljubljana, nekaj predmetov se je nahajalo v samostanu že ob podpisu darilne pogodbe, obleko pa so jim uršulinke podarile.

Reportažo o razstavi objavljamo v 7. številki Družine.