Jože Dežman in nekdanji mobiliziranci

V četrtek, 24. oktobra, so v Gorenjskem muzeju v Kranju, v gradu Khislstein, odprli osrednjo letošnjo muzejsko razstavo Po sili vojak II. Prisilno mobilizirani Gorenjci in Korošci v nemško vojsko 1943–1945. Njeni avtorji so zgodovinarji dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir in dr. Marjan Linasi, odprl pa jo je predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.

Mobiliziranci v nemško vojsko so bili dolgo zamolčani

Prisilna mobilizacija prebivalcev okupiranih ozemelj v vojsko okupatorja je po mednarodnem pravu prepovedana.


Na odprtje je prišlo nekaj nekdanjih mobilizirancev

Prisilna mobilizacija nemškega okupatorja v vermaht prebivalcev belgijskih okrožij Eupen in Malmedy (8.700), Luksemburga (11.000), Lorene (30.000), Alzacije (100.000), Poljske (700.000) in Slovenije (70.000) je bila zato zločin.


Odprtje razstave je vodil Jože Dežman.

V Sloveniji so prisilno mobilizirali prebivalce Štajerske in nemškega okupacijskega območja Gorenjske ter Mežiške doline z Dravogradom. V slovenski javnosti so bili prisilni mobiliziranci omenjeni le preko nekaj drobnih omemb v literaturi in strokovnih besedilih.

Jože Janša (levo) je bil mobiliziran v nemško vojsko. Iz nje je dezertiral v partizane. Ko je izvedel, da bodo zaradi tega njegovo družino preselili v Nemčijo, se je predal nemškim oblastem. Obsodili so ga na smrt in ga 12. maja 1944 v Gradcu obglavili. Tam je tudi njegov grob. Andrej Roblek (desno) je zadnji zapis v svojem dnevniku zapisal na dan svoje smrti 13. oktobra 1944: »13. okt. Rusi pridejo takoj za nami v velikih masah in boj gre takoj od jutra naprej.«

Prvi pomemben vstop v slovenski javni spomin je bila razstava Po sili vojak leta 1990. Po tridesetih letih je nova generacija raziskovalcev razstave predstavila usodo prisilno mobiliziranih z nemškega okupacijskega območja Gorenjske ter Mežiške doline z Dravogradom, tudi tokrat z naslovom Po sili vojak, le z dodano številko dve.

To je bila velika tema druge svetovne vojne

Druga ponovitev razstave Po sili vojak ne more povedati vsega, kar bi bilo o veliki temi druge svetovne vojne in druge Jugoslavije potrebno povedati. V treh desetletjih od prve razstave so bile objavljene številne knjige spominov in posnete mnoge izjave prisilnih mobilizirancev, izšlo je nekaj znanstvenih člankov, predvajan je bil dokumentarni film.


Knjige o mobilizirancih

Leta 2001 je Jože Dežman zbral razpoložljivo gradivo, predvsem dnevnike in spominske zapise prisilnih mobilizirancev, v antropološko skico generacije. Potem je znanstveno obravnavo gorenjskih prisilnih mobilizirancev prevzela Monika Kokalj Kočevar in jo delno sklenila z doktorsko nalogo in njeno knjižno objavo leta 2017.



Za razstavo je iz zbirk zbrala nosilne predmete, dokumente, fotografije. Ohranjene vire za koroške mobilizirance je zbral Marjan Linasi. Uroš Košir kot zbiralec in raziskovalec je predstavil tako značilno opremo enot s slovenskimi mobiliziranci kot dragoceno zbirko predmetov, dokumentov in fotografij, ki ilustrirajo življenjske razmere in usode prisilnih mobilizirancev.

Na razstavi so predstavili njihovo zvestobo slovenstvu

Dr. Monika Kokalj Kočevar je popisala več kot 11.000 prisilno mobiliziranih Gorenjcev, dr. Marjan Linasi več kot 1.000 Korošcev. V vojni umrlih med njimi je bilo okoli 2.000. Največ jih je bilo ubitih na vzhodni fronti.
Znani kraji smrti so oddaljeni od Slovenije povprečno okoli 2.000 km.


Fotografije Andreja Mertlja

Avtorji so na razstavi predstavili njihovo zvestobo slovenstvu. Ugotovili so, da je bilo med prisilno mobiliziranimi Korošci in Gorenjci med vsemi prisilnimi mobiliziranci v vermaht veliko dezerterjev. Množični so bili prehodi v partizanske enote v Sloveniji, bili so v 5. prekomorski brigadi in v jugoslovanskih enotah, ustanovljenih v Sovjetski zvezi. Del jih je prestopilo v gorenjsko domobranstvo.

Prisilne mobilizacije komunistične oblasti niso obravnavale kot okupatorski zločin, ampak so prisilne mobilizirance obsojale kot okupatorske sodelavce. Jugoslovanske oblasti so na mnoge načine preprečevale, da bi jim Zvezna republika Nemčija lahko izplačala rente, ki jih je priznavala vojakom vermahta.

Pomemben premik v poznavanju in sprejemanju zamolčanih dogodkov

Dr. Monika Kokalj Kočevar je na odprtju razstave dejala, da je bila v času prve razstave o mobilizirancih leta 1990 v Kranju začetnica pripravnica v Gorenjskem muzeju. Spomnila se je, kako težko je bilo zbirati predmete in fotografije za razstavo, »ker so bili ljudje zelo nezaupljivi, pa vendar je imela razstava neverjeten odziv.


Zemljevid s potjo Stanka Zarnika

Ljudje so se dobesedno zgrinjali na ogled razstave in vsi smo vedeli, da se dogaja pomemben premik v poznavanju in sprejemanju precej zamolčanih dogodkov zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem. Tema se je v naslednjih letih odpirala in v svojem preučevanju sem opravila veliko terenskega dela, posnela številne zgodbe prisilnih mobilizirancev in zbrala veliko različnega gradiva povezanega s prisilno mobilizacijo.

V domačih in nemških arhivih sem se posvetila tudi zbiranju statističnih podatkov o prisilnih vpoklicih. V zadnjem času pa sem posebno pozorna na gradivo, ki je bilo bolj v ozadju raziskovanj in sicer je to vojna pošta, pisma, ki so jih vpoklicanci pošiljali domov s fronte in jih dobivali od domačih na fronto.«

Kranj, razstava mobiliziranci, Monika Kokalj Kocevar, 24. 10. 2019.doc