Pisec dopisa je ta poziv videl in takrat ostarelemu očetu obljubil pomoč – ima namreč podatke in fotografije o treh njegovih ubitih bratih. Pozneje je objavo iz Družine založil – kam naj se torej obrne, da pošlje dokumentarno gradivo?

Dopis je bil povezan z objavo v 151. številki Družinine mesečne priloge Slovenski čas, ki je izšla novembra 2022.

Osrednji del te številke je namreč predstavljal seznam žrtev revolucionarnega nasilja, ki so imeli kot kraj smrti naveden Kočevski rog. Številni med njimi so bili zelo verjetno zmetani v brezno pod Macesnovo gorico, kjer se je lani jeseni zaključil zahteven izkop njihovih posmrtnih ostankov – našli so jih 3.450 in zdaj v Kočevju čakajo na odločitev o mestu spoštljivega pokopa. A to je že druga zgodba …

V breznu so našli stotine predmetov, predvsem osebne opreme, pa tudi neeksplodiranih ubojnih sredstev in rudarske opreme, ki so jo rabili za razstrelitev oboda brezna. FOTO: Jože Jagrič

Vrnimo se torej k prvotni. Uvodni del objavljenega seznama roških žrtev je bil pojasnjevalni dopis tedanjega direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jožeta Dežmana (ki je tudi v vlogi predsednika vladne komisije za prikrita grobišča). V tem dopisu je med drugim zapisal poziv: »V Muzeju novejše zgodovine za leto 2023 pripravljamo razstavo o breznu pod Macesnovo gorico in bomo veseli vsakega podatka, fotografij, dokumentov, predmetov« – vsakega novega gradiva torej, ki bi bilo povezano z imeni z objavljenega seznama okoli 1.500 žrtev, evidentiranih pri popisu žrtev druge svetovne vojne (Inštitut za novejšo zgodovino), pri katerih je zapisano, da so junija 1945 izginile v Kočevskem rogu; večinoma so bili to domobranci, nekaj policistov, civilnih oseb. Dr. Dežman je bralke in bralce Slovenskega časa prosil, naj o pričevanjih, fotografijah, dokumentih, predmetih, ki pričajo o usodi žrtev Kočevskega roga in njihovih družin, sporočijo na njegov naslov (jdmemores@gmail.com) ali pa na naslov sodelavke Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Monike Kokalj Kočevar (monika@muzej-nz.si). Za pošiljanje po pošti je bil naveden tudi »fizični« naslov omenjenega muzeja: Celovška 23, 1000 Ljubljana.

Od objave tega poziva do dopisa našega bralca, ki je želel pomagati očetu pri posredovanju podatkov o njegovih ubitih bratih, je torej preteklo dobrega pol leta. Po svoje se v tem času ni spremenilo prav veliko, po drugi strani pa se je spremenilo ogromno, in sicer prav v povezavi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Seveda je vsem dobro znano, da tega muzeja uradno ni več in da je na njegovem »pogorišču« (za katerega je poskrbela režija z vrha sedanje izvršne oblasti in izvedba z ministrstva za kulturo) nastal Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije – seveda z novim vodstvom in novimi usmeritvami. Dr. Jožeta Dežmana so s sumljivim pravnim manevrom, ki ga sodno spodbija, preprosto »odžagali«. So s tem »odžagali« tudi njegove projekte?

Bojim se, da bodo v programu za leto 2023 cenzurirali razstavo o odkritju 3.450 umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico. (dr. Jože Dežman)

Že ob ukinjanju Muzeja novejše zgodovine Slovenije (ki je sovpadlo z ukinjanjem Muzeja slovenske osamosvojitve) se je namreč postavilo vprašanje, ali bo nova javna muzejska ustanova »posvojila« vse že zastavljene projekte ukinjene muzejske predhodnice. Tudi pisec teh vrstic je na tiskovni konferenci, ki jo je o muzejski problematiki pripravilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, na muzealce iz (tedaj še obstoječega) Muzeja novejše zgodovine Slovenije naslovil vprašanje, ali so prepričani, da bo napovedana in zaradi poziva k zbiranju gradiva do javnosti zavezujoča razstava o Macesnovi gorici dejansko umeščena v program za leto 2023. V odgovor smo takrat dobili zelo skeptične poglede in nemočne skomige ramen.

Izkazalo se je, da je bila ta skepsa upravičena. Kot je bila tudi upravičena bojazen dr. Jožeta Dežmana, ki je v enem izmed dopisov, s katerimi je javnost v preteklih mesecih seznanjal s poniglavimi postopki (nezakonitega?) razreševanja z mesta direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zapisal: »Bojim se, da bodo v programu za leto 2023 cenzurirali razstavo o odkritju 3.450 umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico.«

FOTO: Gašper Peternel

Jamar Bojan Vovk je iz jamskega prostora, kjer so umirali ranjenci, prinesel dva predmeta. Eno je ostanek lisic iz žice, v katere so bili umorjeni zvezani (gornja fotografija), drugo pa ostanek lesene škatle za električne detonatorje. Oboje odpira vprašanja: Kdo je bil umorjeni? Kdo je moril? Kdo je miniral? Kdo je ukazal umore? Kdo je ukazal miniranje? FOTO: Gašper Peternel

Prav zaradi dopisa našega bralca, ki smo ga omenili v uvodu, smo na vršilko dolžnosti direktorice Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije mag. Natašo Robežnik 26. maja naslovili naslednji dopis:

V Slovenskem času, mesečni prilogi tednika Družina, smo novembra lani (št. 151) ob seznamu žrtev druge svetovne vojne in revolucije, ki imajo kot kraj smrti naveden Kočevski rog, objavili poziv bralcem za posredovanje podatkov o življenju teh žrtev, fotografij, dokumentov, predmetov, in sicer za razstavo o breznu pod Macesnovo gorico, ki jo (takratni) Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravlja za leto 2023. Na ta poziv se še vedno (tudi na uredništvo) oglašajo naši bralci, zato je prav, da jim posredujemo informacijo o napovedani razstavi. V kateri fazi je torej trenutno priprava razstave? Katero gradivo bo predstavljeno na razstavi? Kdaj bo razstava v letu 2023 odprta?

Odgovor na to poizvedovanje je prispel 29. maja, in sicer z naslednjim sporočilom: »Ravno danes smo prejeli mnenje strokovne komisije pri Ministrstvu za kulturo, da projekt Brezno pod Macesnovo gorico v letošnjem letu ne bo podprt iz sredstev državnega proračuna, zato razstave v letošnjem letu žal ne bomo mogli izvesti.«

Takoj je z naše strani sledil nov dopis s prošnjo, naj nam v. d. direktorice posreduje omenjeno mnenje strokovne komisije. V odgovor smo dobili zavrnitev: »Gre za interni dokument.« Na nadaljnje vztrajanje, da se odpoved javno napovedane razstave, za katero se je zbiralo gradivo tudi z javnim pozivom, pač ne more skriti za nek »interni«, torej za javnost tajen dokument, nismo več prejeli nobenega odgovora.

Trenutno smo torej pri potrjeni informaciji, da razstave o breznu pod Macesnovo gorico in njegovih žrtvah v programu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v letu 2023 ne bo, razlogov za takšno »izbrisno« odločitev pa (še) ne moremo oceniti, ker nam jih pristojni (še) niso posredovali.

Seveda smo se z zahtevo za vpogled v ta dokument še isti dan obrnili tudi na ministrstvo za kulturo, kjer pa smo naleteli na – molk. Čeprav so državne ustanove dolžne na novinarska vprašanja odgovarjati hitro in morebitni odklonilni odgovor o (ne)dostopnosti dokumenta sporočiti najpozneje do konca naslednjega delovnega dne od prejema zahteve za dostop do dokumenta, se pri ministrstvo za kulturo očitno ne držijo zakonsko predvidenih rokov. No, morda se zgolj počasni. Bomo videli.

Trenutno smo torej pri potrjeni informaciji, da razstave o breznu pod Macesnovo gorico in njegovih žrtvah v programu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v letu 2023 ne bo, razlogov za takšno »izbrisno« odločitev pa (še) ne moremo oceniti, ker nam jih pristojni (še) niso posredovali. Morda se zgodba nadaljuje …