Razstava v Mestni hiši v Kranju

Avtor razstave je zgodovinar dr. Jože Dežman. Zbral je gradivo o lastnikih in o življenju na dvorcu Turn v Potočah pri Peddvoru. Na osnovi bogatega gradiva o denacionalizaciji, ki ga je v postopku večinoma napisal Aleks Leo Vest, je prikazal vidnejše člane družine, medvojno življenje, povojno nasilje komunističnega režima ter dolgotrajno pridobivanje državljanstva in postopkov denacionalizacije po demokratizaciji Slovenije.


Od leve: Jutta Auersperg, Jože Dežman in Aleks Leo Vest. Vse foto: I. Ž.

Grofica Jutta Auersperg

Režim je po vojni družino nasilno izselil, premoženje pa zaplenil. Danes je lastnica do zdaj vrnjene lastnine grofica Jutta Auersperg, ki je uvodoma v katalogu, ki spremlja razstavo, zapisala:

»Moje korenine so tu, v Sloveniji, zato sem vesela in hvaležna, da sem se lahko po šestdesetih letih vrnila v domovino. Moj praded Oto pl. Detela st. je bil drugi slovenski deželni glavar Kranjske. Moj stari oče Oto Detela ml. je bil okrajni glavar v Radovljici.

Leta 1909 je kupil gospostvo Turn v Potočah pri Preddvoru. Moj oče Karl Palm je bil rojen leta 1912. Njegova mati je zgodaj umrla, zato je živel pri starih starših na Turnu. Jaz sem bila rojena med drugo svetovno vojno na gradu Turn.«


Grofica Jutta Auersperg


Na odprtje razstave so prišli številni ljudje

Smrt v Mariboru

Na fotografiji: Karl in Elza Palm ter Oto in Magdalena Detela (februarja 1946 izstradana do smrti v Mariboru) pred gradom Turn.

O povojnem nasilju je zapisala: »22. decembra 1945 so policisti na gradu aretirali mojega očeta, mojo nosečo mamo, moja stara starša, teto Erno in mene ter nas v živinskem vagonu odpeljali v Maribor v taborišče, ki je bilo v nekdanjem bogoslovju. Tam sta moja stara starša /Oto in Magdalena Detela/ februarja 1946 umrla od lakote. Preostale so nas pregnali v Avstrijo. Tam se je rodil moj brat. Moj oče je delal kot konjski hlapec in na polju, moja mama kot kravja dekla. Bili smo brez dokumentov in brez denarja. Ko smo leta 1949 dobili avstrijsko državljanstvo, je oče lahko začel delati kot gozdar in počasi je šlo na bolje. Takrat sta starša z nama z bratom nehala govoriti slovensko. Vendar pa sta z domotožjem večkrat pripovedovala o domovini.«

Vračanje domov

Leta 1951 sta njena starša prvič obiskala domači kraj. »Leta 1954 smo se prvič vsi odpeljali čez Ljubelj v Preddvor. Tega ne bom nikoli pozabila – te veličastne gore, od Naklega se v daljavi vidi Zaplata. In potem grad Turn. Bilo je neverjetno lepo. Bil je lep poletni dan, opoldne so se z vseh hribov oglasili zvonovi. V vasi smo obiskali mnogo ljudi. Bilo je nenavadno razpoloženje, med otožnostjo, žalostjo, veseljem in strahom. Ko smo se vrnili k avtu, je bil obsut s cvetjem in mama je jokala.

Med našimi obiski naslednja leta so grad prezidali, gozd je bil posekan in ne znova pogozden. Prvič sem videla, da so očetu tekle solze po licih. Bilo je grozno! Potem se dolgo nismo več vrnili v Preddvor. Toda starša sta nama odkrivala lepote Slovenije in pripovedovala o zgodovini ljubljene domovine.«

Denacionalizacija


Levo Elza Palm, desno Karl Palm z otrokoma pred gradom Turn leta 1954.

Po demokratizaciji Slovenije in sprejetju zakona o denacionalizaciji, je bil Juttin oče Karl Palm star že osemdeset let, »vendar je poln upanja in veselja koval načrte za prihodnost, da bi spet obnovil posest. Leta 2002 je umrl. Še danes, leta 2018, denacionalizacija še ni čisto zaključena. Zadnja želja mojih staršev je bila, da bi bila pokopana v grajski kapeli. Upam, da jima bom lahko izpolnila to željo. Leta 2011 smo zgradili hišo v Preddvoru in srečna sem, da moja sinova in devet vnukov radi prihajajo v Slovenijo. Vesela sem, če lahko prijateljem razkažem to lepo deželo. Moja duša je doma tu.«

Revolucionarno nasilje

Dežman je na primeru lastnikov dvorca Turn pri Preddvoru nazorno prikazal, kaj se je po vojni dogajalo z našim plemstvom. Ugotovil je, da je bilo več plemičev žrtev komunističnih napadov in nasilja. »Med vojno naj omenimo štiričlansko družino Lichtenberg v Krajini pri Bevkah, tri člane družine Logothetti v Dobu pri Mirni, tri člane družine Lazarini v Smledniku, po vojni pa tri člane družine Attems, po dva iz družin Detela, Lippit Warren in Auersperg, po enega Herbersteina in Windischgrätza, eno Schönbornovo.« Vse te so komunisti ubili.

Grozljivo je bilo tudi znašanje nad gradovi in dvorci. Med vojno so partizani požgali ali kako drugače uničili vsaj 78 gradov, Nemci 12, Italijani dva (Nadlišek, Uhanje v Ustju), četniki enega (Pogance), domobranci enega (Zavrh pri Spodnji Slivnici), t. i. zavezniki pa z bombardiranjem štiri (dvorec Thurn v Solkanu, Gewerkenegg v Idriji, Prestranek, Vurberk).

Za uničenje desetih gradov storilec za zdaj ni znan, dva pa so uničili po vojni. Vseh gradov, uničenih med vojno, je bilo 108 (in verjetno še vsaj dva).

Zbirka grbov

K sodelovanju pri razstavi je dr. Dežman pritegnil še zgodovinarja dr. Miho Preinfalka, ki je predstavil plemstvo na Slovenskem, in dr. Jureta Volčjaka, ki je predstavil zbirko grbov v Arhivu Slovenije. Na razstavi so prikazani tudi nekateri predmeti, ki so bili med povojno zaplembo pokradeni. Našli so jih le nekaj.
Razstavo bogati bogat katalog.

Več v priponki.

Gorenjski muzej, grad Turn, Jože Dežman - PRIPONKA.doc