Razstava o koroškem plebiscitu
Razstava o koroškem plebiscitu
V Narodnem muzeju je na ogled razstava o koroškem plebiscitu, Arhiv Slovenije in Pokrajinski arhiv Maribor pa sta izdala zajeten katalog »Slovenci, za zmiraj gre!«
Spomenik borcu za severno mejo Franju Malgaju pri Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela
Le malokateri dogodek v zgodovini je tako močno zarezal v slovenski nacionalni kolektivni spomin kot koroški plebiscit 1920. Zato so se ob stoti obletnici v Arhivu Republike Slovenije in Pokrajinskem arhivu Maribor s partnerji odločili pripraviti razstavo na to, za narodovo telo občutljivo in bolečo temo.
Razstava prikazuje dogodke izpred stotih let na objektiven, visoko strokoven in obiskovalcu prijeten način. Tudi katalog oziroma že kar znanstvena monografija (218 strani velikega formata), kot nujen spremljevalec razstave, poskuša biti nekaj več.
Dogodki, dejanja in vzroki, ki so do plebiscita pripeljali
Razstava in katalog se ne osredotočata le na samo izvedbo plebiscita 10. oktobra 1920, ampak na zanimiv način osvetljujeta dogodke, dejanja in vzroke, ki so do tega pripeljali.
Z razpadom avstro-ogrske monarhije in nastankom novih državnih tvorb na njenem pogorišču so se namreč ustvarjali novi in poglabljali stari mednacionalni konflikti.
Vsaka novonastala država si je seveda prizadevala »prigrabiti« čim več ozemlja, kot problematična pa so se že takoj ob koncu svetovne morije izkazala narodnostno mešana območja.
Te konflikte so pogosto reševali najprej z rožljanjem orožja in nekakšnim podaljšanjem vojnih razmer, nato pa po bolj civilizirani, diplomatski poti na mirovnih konferencah.
Koroški konflikt so reševali s kombinacijo obeh, na koncu pa, kot je znano, še z izvedbo vseljudskega glasovanja.
Predlog Milesove komisije je bil razmejitvena črta na Karavankah
Čas je bil negotov, kronično pomanjkanje hrane, vsesplošna revščina in epidemije so bili del vsakdana. Kljub naveličanosti nad vojskovanjem so se slovenski prostovoljci že novembra 1918 podali na uspešno misijo zasedbe južne Koroške do Drave in Velikovca.
Avstrijska stran je prav kmalu poskušala vrniti udarec, po propadu mirovnih pogajanj pa si je t. i. Milesova komisija zadala težko nalogo razmejitve med obema sovražnima stranema.
Njen predlog je bil razmejitvena črta na Karavankah (kar se je kasneje izkazalo za odločilno in trajno rešitev), a je v tistem trenutku vseeno še obveljala razmejitvena črta premirja.
Začelo se je nasilje vojske in oblastnikov nad civilnim prebivalstvom na obeh straneh. Spomladi 1919 je sledila neuspešna slovenska ofenziva, ki se je končala z razsulom in umikom slovenske vojske. Nato pa so se le zganili tudi v Beogradu in oborožene sile Kraljevine SHS so zasedle veliko večino slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem.
Avstrijska propaganda se je silovito razmahnila
Medtem je na mirovni konferenci že padla odločitev o plebiscitu v coni A, zanj se je odločno zavzemal predvsem ameriški predsednik Woodrow Wilson.
Življenje v coni A pod upravo Kraljevine SHS je tamkajšnjim prebivalcem razgalilo vse slabosti jugoslovanske države.
Stanje se je še poslabšalo, ko so nekaj tednov pred plebiscitom Avstrijci dosegli odprtje demarkacijske črte za prost prehod blaga in ljudi.
Avstrijska propaganda, ki je delovala predvsem z zastraševalnimi metodami, se je silovito razmahnila. Neredko je prišlo tudi do podkupovanj in fizičnega nasilja. Še večji kaos je v tem smislu nastal, ko so cono A morali zapustiti jugoslovanski vojaki in vsi orožniki, ki niso bili koroškega porekla.
Napis na spomeniku borcu za severno mejo Franju Malgaju pri Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela
Pri plebiscitu ni šlo za izrekanje o nacionalni, temveč državni pripadnosti
Dejstvo je, da pri plebiscitu ni šlo za izrekanje o nacionalni, temveč državni pripadnosti, veliko vlogo pa je pri odločitvi seveda imela propaganda.
Slovenska stran je plebiscit izgubila za več kot 6.000 glasov in Koroška je ostala v Avstriji.
Namesto, da bi meja tekla po reki Dravi, že sto let teče po Karavankah.
Na razstavi in v monografiji je prikazano tudi obdobje po plebiscitu, torej neposredne posledice, ki jih je slednji prinesel.
Nekaj prostora je odmerjenega tudi spominu na plebiscitno dogajanje. Ta spomin se je prvotno oblikoval ob razočaranju zaradi neuresničene ideje narodne samoodločbe, kot je bila zapisana v programu Zedinjene Slovenije leta 1848 in množičnem gibanju za Majniško deklaracijo leta 1917.
Cilj pričujoče razstave in kataloga je vzbuditi s predstavljenimi arhivskimi dokumenti in muzealijami zanimanje za tematiko pri obiskovalcu in bralcu ter ju na podlagi tega vzpodbuditi k lastnemu spoznavanju in interpretaciji dogodkov.
Katalog so napisali trije avtorji
Katalog prinaša bogato vsebino, tako besedilno, še bolj pa slikovno. Napisali so ga dr. Dragan Matić, dr. Marko Štepec in dr. Zdenka Selmič Rajh, ki so tudi avtorji razstave.
Vsebina je prikazana v devetih poglavjih:
Razpad monarhije
Zasedba južne Koroške do Drave in Velikovca (november–december 1918) Izguba Roža, pogajanja in nastop Milesove komisije (januar–februar 1919)
Teror nad civilnim prebivalstvom na obeh straneh črte premirja (14. 1. –28. 4. 1919)
Tri ofenzive v šestih tednih (29. 4. –6. 6. 1919)
Življenje v coni A pod upravo Kraljevine SHS (julij 1919–julij 1920)
Obdobje nadzora Medzavezniške plebiscitne komisije 21. 7. 1920–18. 11. 1920) Propaganda
Plebiscitno glasovanje, plebiscitni izid in posledice
Info tabla ob spomeniku borcu za severno mejo Franju Malgaju pri Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela
