Prvi rektor UNRRA univerze Svobodna Evropa od leta 1946 v Münchnu

Življenjska zgodba dr. Otmarja Pirkmajerja, prvega rektorja UNRRA univerze Svobodna Evropa, ki so jo leta 1946 v Münchnu ustanovili Združeni narodi, je zapis pomembne in pri nas manj poznane osebne zgodbe, ki se je odvijala v času nenehnih zgodovinskih zasukov 20. stoletja.

Avtorica razstave dr. Irena Žmuc je življenje dr. Otmarja Pirkmajerja raziskovala na podlagi pričevanj potomcev, Pirkmajerjevih osebnih predmetov, ki jih je njegova vnukinja Mojca Plestenjak podarila v muzejsko zbirko, predvsem pa iz dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije, Bayerisches Hauptstaatsarchiva München o UNRRA univerzi ter objavljenih razprav o tej univerzi ameriških zgodovinarjev.

Marija in Otmar Pirkmajer leta 1952. Vir: MGML

Bil je borec za vrednote novega humanizma

Dr. Otmar Pirkmajer je bil borec za vrednote novega humanizma, večjo mednarodno povezanost in razumevanje med ljudmi, predvsem pa za razseljene osebe po drugi svetovni vojni, ki so bile oropane vsega: doma, družine, domovine, dobrin, spoštovanja, izobrazbe in zaščite.

»Dr. Otmarja Pirkmajerja, pravnika, publicista, politika, moža in očeta ter človeka, ki je dvakrat preživel koncentracijsko taborišče Dachau ter bil politično pregnan iz domovine, lahko danes na podlagi njegovega dela, znanja in zavzetosti ter humanizma upravičeno štejemo med premalo znane slovenske elite njegovega časa«, je zapisala dr. Irena Žmuc, avtorica razstave o spregledanih poglavjih zgodovine in pomembnih osebnostih 20. stoletja, katerih dediščino hranijo v Mestnem muzeju Ljubljana.

Na razstavi, ki bo na ogled do konca avgusta, v tem času pa bodo izdali tudi obrazstavni katalog, lahko vidimo: osebne predmete, družinski predmeti, bogato fotografsko gradivo, dokumente o službovanju v Kraljevini Jugoslaviji, sprejetju na UNRRA univerzo za profesorja in rektorja, o obsodbi in oprostitvi v povojnih procesih itn.

Nemški muzej, Deutsches Museum, sedež UNRRA München, leta 1931. Vir: Deutsches Museum

Z obsežno socialno in medicinsko pomočjo so začeli obnavljati povojni svet

Svet se je po drugi svetovni vojni soočal s šestdesetimi milijoni mrtvih, s porušenimi mesti in z razdejanim podeželjem, gospodarstvom v razsulu, razpuščenimi pripadniki vojaških enot, razseljenimi osebami ter osvobojenimi taboriščniki in begunci.

UNRRA, United Nations Relief and Rehabilitation Administration, so kot upravno telo ustanovili Združeni narodi leta 1943 za humanitarno dejavnost. Načrtovala, koordinirala in lajšala je življenjske razmere žrtev vojne in begunsko krizo v Nemčiji v regijah, ki so bile pod Združenimi narodi.

Z obsežno socialno in medicinsko pomočjo, s pomočjo v hrani in z drugimi nujnimi sredstvi za vsakdanje življenje so začeli obnavljati povojni svet. Ena temeljnih vrednot je postalo tudi izobraževanje. Pomagali so razseljenim osebam nenemških narodov, ki so bili najbolj prizadeti v drugi svetovni vojni.

Odprtje razstave 5. maja 2022 v atriju MGML. Foto: Blaž Gutman

Kardeljevi komunisti so ga v odsotnosti na montiranem stalinističnem procesu »obsodili«

Na področju povojnega izobraževanja UNRRA programa je sodeloval tudi dr. Otmar Pirkmajer, pravnik, publicist in politik, ki ga je gestapo leta 1944 zaprl v ljubljanski zapor in ga nato interniral v Dachau.

Na povojnih procesih leta 1945 so ga Kardeljevi in Kidričevi slovenski komunisti v odsotnosti na montiranem stalinističnem procesu »obsodili« kot ekonomskega kolaboranta nacifašizma, ga oprostili, čez pol leta pa so ga ameriške oblasti v Nemčiji ponovno zaprle v Dachau.

Sorodniki Otmarja Pirkmajerja na odprtju razstave. Foto: Blaž Gutman

Zgodaj se je odlikoval kot pravni strokovnjak

Otmar Pirkmajer se je zgodaj odlikoval kot pravni strokovnjak. Celo svoje življenje je posvetil pravu in dosegel vidne službe že do druge svetovne vojne.

Bil je honorarni profesor na Juridični fakulteti Univerze v Ljubljani v letih 1931–1935.

Posebna je njegova življenjska zgodba dvakratnega zapornika v Dachau: prvič kot sodelavec odporniškega gibanja, drugič kot obtoženec (in oproščenec) sodelovanja z nacifašizmom.

Po vojni je dosegel položaj rednega profesorja na Pravni fakulteti UNRRA univerze in postal njen prvi rektor. Boril se je za vrednote novega humanizma, večje mednarodne povezanosti in razumevanja med ljudmi, predvsem pa za razseljene osebe po drugi svetovni vojni, ki so bili oropani vsega: doma, družine, domovine, dobrin, spoštovanja, izobrazbe, zaščite ...

Delil je njihovo usodo, tudi zato se je posvetil pomoči »ponižanim in razžaljenim« ter svetoval tistim, ki niso vedeli ne kod ne kam.

Po odprtju razstave. Foto: Blaž Gutman

Upravičeno ga štejemo med premalo znane slovenske elite njegovega časa

V Nemčiji je ostal do leta 1963, ko se je bolan vrnil v domovino. Svojo izkušnjo je opisal po drugi vrnitvi ženi Mariji iz Dachaua v prvem pismu po skoraj letu dni, 11. februarja 1945: »Jaz gledam nazaj na njo kot na nesrečno sliko trde prošlosti in se skušam držati pokonci, dasi je bilo dovolj poskrbljeno, da se me upogne ali celo zlomi.«

Avtorica razstave dr. Irena Žmuc je zapisala, da je kljub vsemu »ostal lojalen domovini. Ves čas je nagovarjal svoje otroke, naj služijo narodu.« Tople spomine nanj imajo tudi njegovi vnuki, ki so z njim lahko preživeli le kratek čas. Skrbno so čuvali njegovo dediščino in spomin nanj.

Nekaterih podrobnosti iz njegovega življenja zaenkrat ni mogoče pojasniti zaradi nezmožnosti pregleda vseh virov, a tudi njihovega pomanjkanja. To velja zlasti za čas od poletja do decembra 1945 in od maja 1946 do februarja 1947.

Kljub političnemu pregonu v domovini in nato še v tujini je s svojim delom, znanjem in zavzetostjo ter humanizmom dosegel časti, da ga upravičeno štejemo med premalo znane slovenske elite njegovega časa.

Ogled prvih obiskovalcev. Foto: Blaž Gutman