Drama. Režija: Rok Biček, SLO, Igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračnar, Voranc Boh, Doroteja Nadrah, Jan Zupančič, Špela Novak, Dan Mrevlje, Pia Korbar)

Celovečerni prvenec mladega režiserja Roka Bička se začne ob odhodu profesorice nemščine na porodniško. Nadomesti jo resni profesor Robert Zupan (Igor Samobor), ki učni proces zastavi nekoliko strožje. Dijaki se odzovejo z nezadovoljstvom in nesodelovanjem. Ko dan pred pustnim plesom sošolka Sabina (Daša Cupevski) naredi samomor, vsa paleta najstniških čustev uide z vajeti. Zgodba je osnovana po resničnih dogodkih iz režiserjevih srednješolskih dni, film pa je skoraj v celoti posnet na gimnaziji Novo Mesto, ki jo je obiskoval.

Igor Samobor se spretno prelevi v »profesorju Rawsu iz Potterja« podoben lik, ki mrko gleda, godrnja, poučuje (nezaslišano!) izključno v nemščini in od njih zahteva »nemogoče« količine znanja, Nataša Barbara Gračnar pa je prepričljiva suverena ravnateljica. Za njima se nato na večini plakatov, napovednikov itd. zvrsti še paleta drugih priznanih slovenskih igralcev, vendar če smo iskreni, v filmu zares blestijo prav mladi, ki igrajo dijake. Voranc Boh, Doroteja Nadrah, Jan Zupančič, Špela Novak, Dan Mrevlje in Pia Korbar napravijo film pristen in svež. Ni presenetljivo, da so trije izmed njih oktobra v letu, ko je film doživel premiero, začeli študijsko pot na AGRFT.

Prek likov se film drzno spogleduje s stereotipi, ki jih poudari ravno toliko, da niso karikirani. Recimo klasični »pridni fantek« v prvi klopi, ki si zapiše vsako profesorjevo besedo, nikoli ne zamuja ali šprica pouka, zna pa le tisto, kar naj bi bilo v testu – bodimo iskreni, vsi imamo ali smo imeli nekoga takšnega v razredu. Pa socialna delavka, ki govori počasi, razločno in nežno, prepričana, da se ji svita, kaj se dijakom mota po glavi (pa se ji ne). Potem je tu še dijak kitajskih korenin, ki nima časa za žalovanje in izreče eno bolj tehtnih misli: »Vi, Slovenci, če se ne pobijete sami, se pa med sabo.« Posebna poslastica pa bo za marsikoga prizor roditeljskega sestanka. Jablane pač ne stojijo daleč od jabolk, ki so padla z njih.

Glavna tematika samomora se spretno prepleta s tematiko (ne)vzgojne funkcije v šolah. Eden večjih »problemov« profesorja Roberta Zupana je, da skuša dijake vzgajati, česar niso vajeni. Film tega ne zagovarja niti ne kritizira, zgovorne pa so besede ravnateljice, izrečene profesorju Zupanu: »Včasih so se oni bali nas, zdaj se pa mi njih.«

Zelo pogumno od mladega režiserja je, da se je že v prvencu lotil dveh pri nas tako tabuiziranih tem, sploh ker gre pravzaprav za mladinski film. K ogledu toplo vabim vse srednješolce, zlasti tiste, ki prenesejo nekaj norčevanja na račun svoje generacije.