Po objavi papeževe posinodalne apostolske spodbude »Ljubljena Amazonija« minuli teden v Vatikanu se v svetu vrstijo odzivi na težko pričakovani dokument. Prva razmišljanja je zbral tudi dopisnik avstrijske katoliške agencije Kathpress Roland Juchem, ki ugotavlja, da mnenja v grobem lahko razdelimo na zadoščenje konservativne strani in delno tiho, delno pa glasno razočaranje na liberalni strani. Vzrok za to je dejstvo, da Frančišek ni potrdil predlogov sinodalnih očetov za »zrahljanje« obveznega celibata in diakonskega posvečevanja žensk.

Med zasedanjem sinode je bila stalnica tudi razprava o vključevanju staroselskih izročil v bogoslužno obredje, t.i. »amazonskem obredu«, ki pa v razpravi o posinodalni apostolski spodbudi ne igra večje vloge, podobno kot okoljevarstvo, socialna pravičnost in človekove pravice. Ob tem se papež v dokumentu omenjenim temam izčrpno posveča in je razočaran, ker opazovalci in kritiki njegovo besedilo sprejemajo tako enostransko.

Za mnoge kristjane, ki si srčno želijo reform v Katoliški cerkvi, se je Frančišek znova izkazal kot nekdo, ki odlaša s pomembnimi odločitvami in dovoli, da ga konservativni tokovi zavirajo pri prenovi. Pri tem navajajo poročilo iz italijanskega časnika Corriere della Sera, ki pravi, da se je papež Frančišek v pismu osebno zahvalil nemškemu kardinalu Gerhardu Ludwigu Müllerju.

»Querido hermano« - dragi brat, se začne lastnoročno zapisanih nekaj vrstic papeža Frančiška, namenjenih nekdanjemu prefektu Kongregacije za nauk vere, v katerih se mu sveti oče zahvaljuje za njegov komentar »Ljubljene Amazonije«: »všeč mi je bil«, piše papež, ob čemer kardinal med zasedanjem sinode ni skrival svojega odpora in ostre kritike do predlogov in idej, ki so bili po njegovem mnenju preveč liberalni ali celo krivoverni.

Kardinal Müller je papeževo posinodalno besedilo označil kot »dokument sprave«. V komentarju za ameriški spletni portal National Catholic Register je zapisal, da Frančišek po sinodi o Amazoniji ne dela »kakršnih koli dramatičnih ali revolucionarnih zaključkov«, pač pa želi Cerkvi in vsem ljudem dobre volje ponuditi svoje odgovore kot pomoč za »skladno, ustvarjalno in rodovitno sprejemanje celotnega sinodalnega procesa«. Papež vsekakor ne želi netiti kakršnih koli sporov.

Osrednja točka razprave

Osrednja točka razprave o »Ljubljeni Amazoniji« je odnos besedila do sklepnega dokumenta sinode, sprejetega konec lanskega oktobra. Papež je zapisal, kako nima namena omenjenega dokumenta »nadomestiti ali ponoviti«, pač pa želi ponuditi »ohlapen okvir za refleksijo« in »uradno predstaviti sklepni dokument«.

Kaj to natančno pomeni, si zaenkrat nista edina niti dva izmed glavnih odgovornih za sinodo, kardinala Lorenzo Baldisseri in Michael Czerny, ki sta med predstavitvijo papeževega dokumenta 12. februarja zelo dvoumno razlagala papeževe besede. Ali je sklepni dokument del papeškega učiteljstva ali ne? Ali papež razveljavlja sklepni dokument ali naj bi o vprašanjih in predlogih, ki jih ta odpira, razpravljali še naprej?

Za italijanskega teologa Antonia Spadara, glavnega urednika jezuitske revije Civilta Cattolica, je Frančiškov »trik« šele uvod. Najprej »predstavi dokument, ki naj bi imel pomen papeškega učiteljstva«, in pojasni, da ta »spremlja« nekega drugega, sklepni dokument sinode. S tem želi papež še naprej stopati po poti poslušanja in skrbnega razločevanja, ki se je začela med sinodo, v obširnem komentarju piše Spadaro, ki kot tesen Frančiškov zaupnik velja za »papežev glas« (His Pontiff's Voice), četudi ne uradno.

»Dialektalno približevanje stvarnosti«

Spadaro poleg tega opozarja, da »Ljubljena Amazonija« ne pomeni konca, pač pa naj bi vprašanja, ki jih je sinoda odprla in se nanje porajajo protislovni odgovori, zorela še naprej. Morda jih bo pozneje mogoče razrešiti na povsem nesluten način, meni Spadaro, kar naj bi po njegovem veljalo tudi, ne pa zgolj za vprašanja poročenih duhovnikov ali mašniškega posvečevanja žensk kot morebitnih odgovorov na težave z duhovno oskrbo na odročnih območjih Amazonije.

»Ta dialektalna približevanja stvarnosti,« pojasnjuje Spadaro, »so za Frančiška merilo delovanja, temeljni dejavnik pastoralnega razločevanja.« Posledično se torej sinodalni proces tudi po objavi zadnjega papeževega dokumenta nadaljuje. Spadarovega mnenja je tudi Mauricio Lopez, glavni tajnik cerkvene mreže Repam (Red Eclesial Panamazonica), ki v posinodalni spodbudi vidi »povabilo, da še naprej utiramo poti in prekope«, ki bi lahko vodili do izjem pri »rahljanju« celibatskih dolžnosti.

Medtem ko Spadaro, Lopez in drugi upajo na morebitne spremembe pri sprejemnih pogojih v duhovniški stan, tudi za ženske, pa je kardinalu Müllerju povsem jasno nekaj drugega: Frančišek se ni odločil za »rešitev v obliki 'viri probati', ki jo mnogi kar preveč pragmatično priporočajo«. Papež očitno meni, naj se razprava na civilizirani ravni nadaljuje.

Raymond J. de Souza, komentator za ameriški spletni portal National Catholic Register, pa v dokumentu »Ljubljena Amazonija« vidi ponovitev posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni, ki prav tako ni podala jasnih zaključkov razprav, ampak je krajevnim Cerkvam dala možnost, da so določena vprašanja reševale po lastni presoji.