Ko pišem te vrstice, po naši domovini še divjajo vode: tako očitno, da je njihovo besnenje tudi za ta zapis neizbežno, a tako kruto, da je iz varne suhe sobice pisati spodbudne besede vsem prizadetim hitro lahko domišljavo početje. Naravna nesreča mi je odplaknila tudi prvo različico logosa oz. jo napravila neumestno. Ko iščem primerne besede za neubesedljivo, kar so mnogi doživeli v teh dneh, me prešinjajo mnoga vprašanja. Kdo je kriv? Je sploh kdo kriv? Je res divjanje narave tudi odsev človeške grešnosti, kar nam je zadnjič v domači cerkvi pri pridigi namignil eden od škofov? A zakaj sploh iskati krivca? Mar res ne gre brez grešnega kozla? Se bomo česa naučili iz vsega tega? In – kar se me osebno najbolj tiče – kaj bo storila Cerkev, uradna in neuradna? Nov TRR pri Karitas in je to to? Vem, vprašanja za generale po bitki ...

V Letopisu ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove iz leta 1640, na katerega me je opozorila prijateljica zgodovinarka,...