Skoraj sem že verjel, da bo tokrat le izvoljen moj kandidat za predsednika države, pa sem bil spet razočaran. Vedno ista pesem. Ne spomnim se, kdaj sploh je na kakih volitvah zmagal kandidat ali stranka, ki sem jo volil. Moji otroci to že vedo, ker si ne morem kaj, da ne bi tega na glas komentiral. Zato so mi modro predlagali, naj naslednjič obkrožim nasprotnega kandidata in bo zmagal pravi!

Pri sebi sem zaznal, kako se lahko ta megla razočaranja izjemno pritajeno plazi in hoče prekriti še druga področja mojega življenja, ki nimajo prav nobene zveze z volitvami in našo politično sceno. Želi se polastiti mojega srca in ugasniti luč veselja. Ko se zavem, kam me peljejo ti občutki, spoznam, da to ni dobro. Navsezadnje to niti ni krščansko. Razočaran kristjan ne obstaja! Pa vendar se tudi kristjani tako hitro pustimo preplaviti negativnim občutkom, kadar stvari ne tečejo po naših željah in pričakovanjih. Kot da je od izida volitev odvisno naše odrešenje in odrešenje sveta!