Naj začnem s Hipokratovo prisego, nastalo v 5. stoletju pred Kristusom ali nekoliko pozneje, ki jo zdravniki izrečemo ob koncu izobraževanja. Ta prisega zdravnikom nalaga ohranjanje življenja. V 5. točki (od devetih) je zapisano: »Da ne bom nikoli nikomur ‒ tudi ko bi me prosil ‒ zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Le kako si naši levičarski politiki predstavljajo, da bi pri takšnih, skrajno spornih dejanjih, kakršne predvideva zakon o evtanaziji, sodelovali zdravniki, ko pa so se vse zdravniške organizacije izrekle proti omenjenemu zakonu? Življenje je najdragocenejša stvar, je božji dar, zdravnik pa je že tisočletja zavezan k njegovi ohranitvi. Nedopustno je, da na povsem strokovno in etično področje posega politika, pri tem pa skuša zaobiti stroko in etiko. Takšno ravnanje spominja na samovoljo komunističnega režima. Naj poleg Hipokratove prisege omenim še našega pesnika, modreca in vizionarja dr. Franceta Prešerna. Prva kitica enega njegovih sonetov se glasi:

Kadàr previdi učenost zdravnika,
da smrti odvrniti ni mogoče,
ne brani jest’ in piti mu, kar hoče,
z grenkôtami ne sili več bolnika.

Avtor prispevka je upokojeni zdravnik doc. dr. Ludvik Vidmar, dr. med., spec. interne medicine in infektologije, pionir na področju obravnave HIV-pozitivnih bolnikov v Sloveniji, prejemnik medalje za zasluge, ki mu jo je vročil nekdanji predsednik Borut Pahor.

Prešeren ni imel v mislih evtanazije, temveč humano ravnanje z bolnikom, ki je blizu smrti. Takšnega bolnika se ne sme mučiti z nepotrebnim zdravljenjem, temveč mu pomagati s paliativnimi ukrepi (sredstva za lajšanje bolečin), ki jih imamo še posebej danes veliko na voljo.

V zahodnem svetu je uveljavljanje evtanazije žal povezano z izginevanjem krščanstva, ki se mu imamo poleg antične dediščine zahvaliti za napredovanje demokracije, emancipacije in človekovih pravic. V zdajšnjem vzdušju so ogroženi temelji naše družbe, med njimi vrednote življenja in družine, ki bi morale biti svete, njihovo podiranje pa kaznovano. Te teme, vključno z evtanazijo, so bistveno povezane z etiko. Živimo v času hitrih in potencialno nevarnih sprememb, v ozadju katerih je razvoj znanosti in tehnologije. Nakazujejo se tudi nove oblike globalne družbe. Ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost, bo ostajalo vprašanje, kaj bi moralo med ljudmi ostati nespremenjeno in nedotakljivo. Odgovor na to je preprost – na prvem mestu človeško življenje. Etika je oblikovala veliko načel, ki jih človeštvo potrebuje za preživetje civilizacije. V številnih delih iz preteklosti so zapisana etična vodila, ki so prestala preizkus časa in nesporno dokazala svojo vrednost. Eno od njih je vsekakor spoštovanje dostojanstva človeškega bitja. Človeško bitje si zasluži varstvo življenja od spočetja do smrti. Nihče ne sme hote vzeti življenja drugemu in nihče nima pravice zahtevati lastne usmrtitve z roko drugega.

Dr. Ludvik Vidmar, upokojeni zdravnik. FOTO: osebni arhiv

Če bi bil danes aktiven zdravnik, ne bi pristal na to, da me silijo k izvajanju evtanazije oziroma pomoči pri samomoru, temveč bi se skliceval na ugovor vesti. Vest je namreč vrednota, ki jo moramo ohraniti. Sram me bo, če bo Slovenija postala 11. ali 12. v vrsti držav, ki imajo takšen zakon. Stroka in vsi pošteni ljudje bi morali pokazati še več poguma in se upreti tovrstni škodljivi, lažno napredni politiki in odločno zavrniti zakon o evtanaziji.