Prav vsi smo že kdaj izpadli neumno, zato je bilo ponedeljkovo srečanje po besedah predsednice civilne iniciative Prebudimo Slovenijo Vlaste Doležal Rus pravzaprav svojevrstno "nastavljanje ogledala" samemu sebi. Proti neumnosti namreč ni odporen nihče, tudi med nobelovci lahko namreč zlahka najdemo ljudi, ki včasih sprejemajo neumne odločitve.

Neumnost, naša vsakdanja spremljevalka

Zato vsakršno preučevanje neumnosti neizbežno vsebuje tudi veliko mero samoironije. Tega se v osmem desetletju življenja dobro zaveda tudi nevropsihiater dr. Jože Magdič, ki je poslušalcem hitro razkril, da v psihiatriji nikakor ni pristal zato, ker bi bil izjemno spreten. V tem primeru bi gotovo postal kirurg, ker pa je neroden, je pa psihiater.

Nevropsihiater dr. Jože Magdič. FOTO: Blaž Čermelj

Kot je dejal, sam neumnost najraje razlaga s pomočjo knjige Erazma Rotterdamskega Hvalnica norosti. Toda Erazmov izraz ne meri toliko na norost, ampak predvsem na neumnost. Čar te knjige pa se mu zdi predvsem v tem, da knjigo piše neumnost sama v prvi osebi. Neumnost se v hvalnici najde vsepovsod. Prisotna je v vseh strasteh in zadene tudi ljudi na položajih. Erazmova neumnost tako ozavešča lastno neumnost: Ni neumno biti neumen, če se svoje neumnosti zavedaš, če kaj o njej veš. Toda to pa ne pomeni, da smo izstopili iz neumnosti. Sporočilo hvalnice je zato prav to, da je neumnost pri človeku neodpravljiva, je poudaril Magdič.

Seveda sodobna psihiatrija s takšnimi pojasnili danes ni več zadovoljna ter skuša dognati, kje v naših možganih se pravzaprav skriva neumnost.

Pri tem ni bila vedno uspešna. Nekatere institucije, kot je muzej norosti v Cmureku (njegov ogled Majdič močno priporoča), nam še danes kažejo njene številne stranpoti. Kljub temu pa je sodobna nevroznanost v zadnjih letih močno napredovala in vse bolj se kaže, da je za številne naše "neumnosti" pravzaprav kriva zgradba naših možganov, ki se po nekaterih tezah razvijejo prehitro in so "zato prizorišča notranjih spopadov in nasprotij interesov, kar je vzrok naših pogostih težav pri sprejemanju odločitev." Zato se pogosto odločimo za najslabšo opcijo. Na to pa nikakor niso odporne niti izjemne intelektualne osebnosti, ki si lahko v imenu kratkotrajnih užitkov uničijo obetavno kariero.

Zakaj se neumno vedemo?

O tem, zakaj do tega dejansko pride, je podrobneje razložila pediatrinja in nevrologinja dr. Tina Bregant. Nevroznanost ima za našo "neumnost" precej strokovno razlago. Kot je omenil že dr. Magdič, človeški možgani niso nastali zgolj v enem obdobju, ampak so preplet treh, evolucijsko povsem različno starih delov. Čisto zunaj, v možganski skorji, so doma evolucijsko najmlajši deli, kjer domujejo naše izvršilne funkcije. Bolj v globinah so centri, ki skrbijo za naše emocije in naša čustva. Še bolj spodaj pa je limbični sistem. Tam sta tudi dve parni možganski jedrci, ki se aktivirata, ko nas je strah.

Pediatrinja in nevrologinja dr. Tina Bregant. FOTO: Blaž Čermelj

Do "neumnosti" pride po razlagi Bregantove predvsem takrat, ko nastopi iztirjeno delovanje vseh treh komponent naših možganov. Zato se, ko naredimo neumnost, ne počutimo dobro, kar je vzrok interpersonalnega konflikta.

Neumno vedenje se lahko kaže na več načinov.

Prvi je po besedah Bregantove pretirana samozavest. Zato si takrat, ko imamo še zelo malo znanja mislimo, da vemo vse. Nato pa prej ali slej strmoglavimo v dolino obupa in se zavemo, kako malo vemo. Šele potem začnemo znova "hoditi v breg".

Drugi primer neumnega vedenja je risanka Pat in Mat. Takšnemu vedenju bi se lahko izognili, če bi se zadev prej priučili, vendar se tega nismo.

Tretji primer pa je odvisniško, dopaminsko vedenje. Vanj nas zavede naš dopaminski sistem nagrajevanja, ki izvira iz globokih možganskih jeder. Ta, podobno kot pri odvisnikih, hlepi vedno po več. In če nad seboj nima nadzornika v obliki višjih možganskih struktur, nas lahko želja po všečkih naposled iztiri do neslutenih posledic.

Kako prepričati ljudi?

V današnjem času pogosto naletimo na občutek, da so okoli nas sami neumni ljudje, saj stvari ne razumejo tako, kot jih razumemo mi. Zato je ena od ključnih komponent proučevanja neumnosti tudi ta, kako ljudje sploh razumemo sporočila. Kot je v svojem prispevku razložil mag. Sebastjan Jeretič, razumevanje tega nikakor ni tako preprosto, kot se zdi. Kot je poudaril, namreč naši možgani funkcionirajo predvsem tako, da simulirajo prihodnost.

Marketinški strokovnjak mag. Sebastjan Jeretič. FOTO: Blaž Čermelj

Sami si morda mislimo, da ko gledamo, oko pošlje signal možganom in mi vidimo. V resnici pa je informacijski tok precej drugačen, saj kar desetkrat več informacij potuje iz možganov v oči kot iz oči v možgane. Možgani torej pravijo očem, kaj morajo videti. Takšno stanje pa lahko spremenijo le izjemno močni zunanji impulzi.

Podobno velja tudi drugje. Ljudje tako iščemo predvsem tista dejstva, ki pritrjujejo, da imamo prav. "Ko smo mi v nekaj trdno prepričani, nas je izjemno težko premakniti," je poudaril Jeretič. In ko nam nekdo dokaže, da nimamo prav, nas to zaboli tudi biokemično.

Zato morajo vsa naša sporočila, za katera želimo, da pridejo do naslovnika, premagati določene filtre. To lahko po Jeretičevih besedah storimo s pomočjo izražanja strinjanja, s katerim pretentamo nasprotnika, da misli, da mu pritrjujemo in tako pogovor vodimo naprej.

Ljudje smo konformni

Četrti gost, vrhunski športni psiholog dr. Matej Tušak, pa se je pri preučevanju neumnosti ozrl zlasti k socialni psihologiji. V številne neumnosti nas namreč lahko prepriča tudi naše socialno okolje. Pri tem je navedel primer, ko so prostovoljci ob podpori voditelja eksperimenta nekomu zadali smrtne elektrošoke. Za kar 65 % ljudi se je namreč izkazalo, da so pri tem šli povsem do konca, čeprav se je oseba na drugi strani nehala odzivati (padla v nezavest oziroma umrla) že pri precej nižji napetosti.

Športni psiholog dr. Matej Tušak. FOTO: Blaž Čermelj

Dejstvo tako je, da ljudje v določenih okoliščinah počnemo tudi stvari, s katerimi se globoko ne strinjamo.

Eden od vidikov takšnega početja tako je, da ljudje v primeru, ko nam grozi smrt, postanemo popolnoma sebični ter pomagamo zgolj sebi in nikomur drugemu, saj bi to lahko pomenilo, da bomo umrli. Spet drug primer pa je konformizem. Tako bi, če bi štirje pred vami rekli, da je črta enako dolga, to najverjetneje rekli tudi vi, čeprav bi videli, da je pol krajša.

V covidni krizi se je po Tuškovih besedah pokazalo tudi, da si ljudje močno želimo predvsem preproste zgodbe, ki krivdo za dogajanje prenašajo na nekoga drugega. V svetu to pogosto pomeni na ZDA, Vatikan ali židovske bankirje... V Sloveniji pa na Janšo. Toda to ni nekaj, kar bi počeli uspešni ljudje, ti iščejo vzroke za uspeh ali neuspeh zlasti pri sebi. Prav s tem pa se lahko obnašamo bistveno bolj odgovorno.

Kako se upreti skušnjavi neumnosti?

Pred izzivi, kako se upreti pastem neumnosti, so se v zgodovini znašli tudi izjemno modri ljudje. Veliko nasvetov o tem pa lahko najdemo tudi v Svetem pismu.

O vseh teh različnih poteh je v zadnjem predavanju spregovoril teolog dr. Matjaž Celarc.

Teolog dr. Matjaž Celarc. FOTO: Blaž Čermelj

Po prepričanju modrecev naj bi pravo pot določali naslednji pristopi: humor, zvitost, zdrava mera in ponižnost.

V nadaljevanju je Celarc omenil anekdoto očeta Besariona, ki se je odpravljal v puščavo, da bo puščavnik. Na poti tja so ga srečali vaški pobalini, ki so ga skušali prepričati, da je to povsem nesmiselno, ker da je hudič "itak že umrl". Toda on je šel naprej, rekoč "moje iskreno sožalje, sirote".

Izjemno močan je tudi pristop ponižnosti, da lahko skušnjavo premagaš zgolj z Bogom. Tako se je enemu od bratov v puščavi prikazal hudič, preoblečen v angela Gabrijela. Ta brat ga je pogledal in mu rekel: "Pomisli, če se nisi morda zmotil in bi moral h komu drugemu. Jaz nisem vreden, da se mi prikaže angel." In hudič je takoj izginil.

Pomen ponižnosti poudarja tudi Sveto pismo. Kot je poudaril Celarc, se vsakič, ko človek prezre Boga in postavi sebe na njegovo mesto, pa naj bo to Adamova zgodba ali zgodba babilonskega stolpa, vedno zgodi uničenje sveta in harmonije sobivanja. Ključen je torej pogled na svojo majhnost, ničevost.

Obenem pa tudi občutenje božje ljubezni. Čar božje modrosti je namreč prav v tem, da se daruje za življenje drugih.