Pred včerajšnjim osrednjim govorom papeža Benedikta XVI. v Assisiju so spregovorili nekateri voditelji vzhodnih in zahodnih Cerkva, predstavnika judovske in muslimanske vere, voditelji večjih svetovnih verstev ter tudi predstavnica neverujočih.

Kot poroča Radio Vatikan, je prvi spregovoril carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej I. V svojem nagovoru je tistim, ki trdijo, da gre pri srečanjih za mir v Assisiju za sinkretizem, pojasnil, da tu ne gre za medvesrski ali ekumenski dialog v sinkretističnem smislu, pač pa ima vizija, ki smo jo v medverskem dialogu prevzeli za svojo, čisto poseben pomen, saj izhaja iz same sposobnosti vsakega verstva, da se na družbenem področju zavzema za mir.

S podobno mislijo je nadaljeval primas anglikanske zveze, canterburyjski nadškof Rowan Williams, ki je dejal, kako se v Assisiju niso zbrali, da bi se zedinili o tistem skupnem, v kar vsi verujemo, temveč da bi iz globine posameznih izročil izrekli na glas tisto, po čemer bi človeška družina popolneje spoznala, kolikšno modrost lahko zajema v verstvih za boj proti norosti sveta, ki je še vedno obseden s strahom in sumničenji, sveta, ki je še vedno zaljubljen v zamisel, da varnost temelji na obrambi pred nevarnostjo ter je pri tem pripavljen tolerirati in spregledati izgubo življenj zaradi vojn in bolezni med najrevnejšimi.

Veliki rabin, David Rosen, direktor oddelka za medverske zadeve pri Ameriškem judovskem odboru, je na podlagi tematike romanja v Svetem pismu srečanja v Assisiju prikazal kot etape poti človeka proti Božji hiši. Ob koncu je izrazil globoko hvaležnost blaženemu Janezu Pavlu II. za pobudo assiških srečanj in njegovemu nasledniku papežu Benediktu XVI., ki nadaljuje to začeto pot.

O tematiki romanja je spregovoril tudi predstavnik hindujske vere, Acharya Shri Shrivatsa Goswani, ki je razmišljal o napredku 'duha Assisija' v teh petindvajsetih letih. Kot je dejal, bo dialog vaja brez pomena, če ne bomo vstopili vanj s ponižnostjo, potrpežljivostjo ter s željo spoštovati drugega, ne da bi isto zahtevali od njega. Tako bomo sposobni reči 'ne' vsaki vrsti krivičnosti, kar pa zahteva veliko poguma, ki prihaja iz molitve.

Predstavnica neverujočih razumnikov, bolgarska profesorica Julia Kristeva, je na koncu svojega razmišljanja o humanizmu dejala, da prenova humanizma ni le neizpodbitna resnica ali igra duha, ampak je tveganje. Obdobje sumničenj več ne zadostuje, saj je pred nastajajočimi krizami in grožnjami prišel čas tveganja. Po besedah Kristeve si sedaj upamo staviti na nenehno prenavljanje zmožnosti mož in žena, da lahko skupaj prihajajo do spoznanj in vere.