Iz velike obokane veže z lesenim škripajočim podom vodijo v notranjost stare kmečke hiše tri vrata. Prva na levi, z rahlo vzdignjenim pragom, odpirajo prostor v hišo, kot imenujemo največji prostor, kjer imamo še vedno star pod, izrabljen od nenehnega pometanja s sirkovo metlo in ribanja s trdo krtačo. V njem je pred več kot štirimi desetletji prostor našla spalnica, ki sta jo starša pripeljala s seboj, ko sta se za stalno vrnila iz obmorskega mesta.

V prijazno toplem septembrskem jutru sem v eni od knjig našla barvno fotografijo z letnico 2001. To je ena redkih družinskih fotografij, na kateri sva oba z bratom in staršema. Mama v rokah drži šopek rdečih vrtnic. Z bratom sva jo obiskala na njen 61. rojstni dan. Na njeni desni rami počiva bratova roka. Jaz stojim med bratom in očetom, ki me z desno roko objema čez ramena. Mami pokažem fotografijo.

»Mama, kdo je na fotografiji?«

Mama oseb na fotografiji ne prepozna več. Zase pravi, da sem jaz. Ne prepozna...