Razvpiti odločitvi ustavnega sodišča, s katerima je nedavno ukinilo dosedanje razumevanje zakonske zveze med osebama različnih spolov ter uzakonilo možnost posvojitve otrok v istospolne skupnosti, sta pričakovano sprožili številne odmeve, zastavili pa sta tudi kopico novih vprašanj, tudi takih, ki se neposredno dotikajo katoliškega odnosa do zdaj korenito redefiniranega pojma civilne zakonske zveze.

Katoličani pri sklepanju zakramentalne zakonske zveze ne bi več smeli biti vezani na sklenitev civilne zakonske zveze pred državnim organom, saj gre za dve povsem različni in neodvisni kategoriji.

»Dve različni kategoriji«

Naj v tej zvezi omenimo pismo mag. Ivana Robnika, upokojenega vrhovnega sodnika svetnika, ki smo ga objavili v velikošmarnski Družini (št. 32-33). Pisec namreč vabi k premisleku – pravzaprav kar spremembi – glede dosedanjih cerkvenih navodil, po katerih so tisti, ki sklepajo cerkveno zakonsko zvezo po določilih kanonskega prava, dolžni skleniti tudi civilno zakonsko zvezo po določilih državne zakonodaje. Ker se je vsebina in razumevanje civilne zakonske zveze zdaj radikalno spremenila, katoličani po prepričanju pisca pri sklepanju zakramentalne zakonske zveze ne bi več smeli biti vezani na (predhodno) sklenitev civilne zakonske zveze pred državnim organom, »saj gre, glede na opredelitev ustavnega sodišča, za dve povsem različni in neodvisni (pravni) kategoriji.«

Tudi na družbenih omrežjih je bilo mogoče po sporni odločitvi ustavnega sodišča zaslediti zapise, ki so spodbujali k nekakšni »državljanski nepokorščini« oziroma bojkotu, torej umiku katoličanov iz sklepanja civilnih zakonskih zvez in k sklepanju le cerkvenega zakona – ne nazadnje: pred državo ima takšna zveza tako ali tako status zunajzakonske zveze, ki je v vsem izenačena s sklenjeno zakonsko zvezo.

FOTO: Tatjana Splichal

Vprašanje, ki ni »od včeraj«

Vprašanje, ali je za katoličane primerno oz. dopustno skleniti le cerkveno zakonsko zveze in »zaobiti« civilno, sicer ni od včeraj, torej od ustavnosodne (politično-aktivistične?) redefinicije zakonske zveze. Zaradi njegove pogostnosti se je na dilemo, ali je za katoličane dovoljena samo sklenitev cerkvene poroke brez civilne, večkrat izrecno odzvalo tudi vodstvo Cerkve na Slovenskem – in sicer z jasnim »ne«, saj bi bilo pravno nevzdržno in napačno, če bi uvajali nekakšen dvojni status: da bi bili zakonci pred Cerkvijo poročeni, pred državo pa neporočeni. Po cerkvenem nauku, veljavnem za celotno Katoliško cerkev, namreč »zakonski stan ni samo osebna zadeva zaročencev, ki se poročata, pač pa ima širšo družbeno razsežnost. Če je nekdo cerkveno poročen, ima oziroma mora imeti status poročene osebe tudi pred javnostjo. Cerkveni zakonodajalec zato poudarja, naj cerkveno poročena zakonca sprejmeta tudi svoje pravice in dolžnosti na civilnem področju,« smo med drugim leta 2012 brali v pojasnilu Slovenske škofovske konference, ki ga je podpisal kanonist dr. Andrej Saje, danes predsednik SŠK.

Med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki bi ne bila hkrati zakrament.

Oboje: cerkvena in civilna poroka

Toda to stališče je bilo objavljeno pred »davnim« desetletjem; ali sedanji nov položaj, torej korenita sprememba civilnopravnega razumevanja zakonske zveze, vendarle spreminja tudi dosedanjo cerkveno držo in bolj na široko odpira vrata katoliškemu »izogibanju« sklenitvi civilne poroke?

Vprašanje smo zastavili kanonistu dr. Sebastijanu Valentanu. Njegov odgovor je jasen: »Katoliški nauk glede sklepanja zakona se ne spreminja. To dobrino opredeljuje tudi Zakonik cerkvenega prava, v skladu s katerim je zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita celovito življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, med krščenimi od Kristusa povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Zato med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki bi ne bila hkrati zakrament.«

Samo cerkveno poroko lahko dovoli le krajevni škof.

Z drugimi besedami to pomeni, kot poudarja dr. Valentan, »da se zaročenca, torej moški in ženska, ki načrtujeta cerkveno poroko, pred tem tudi civilno poročita. Le iz upravičenih razlogov se lahko vrstni red zamenja in se civilna poroka sklene po cerkveni. Samo cerkveno poroko pa lahko dovoli le krajevni škof.«

Te izjeme so bile natančneje opredeljene v že omenjenem stališču, ki ga je pripravil dr. Andrej Saje. V izrednih primerih lahko krajevni ordinarij v skladu z določili Zakonika cerkvenega prava in na prošnjo domačega župnika praviloma starejšim osebam dovoli samo cerkveno poroko, in sicer na osnovi utemeljenih razlogov, a takšni primer so »velika izjema in redkost«. Nižji dohodek praviloma ni upravičen razlog za podelitev takšnega dovoljenja, čeprav so materialni pogoji v nekaterih okoliščinah lahko tehten argument, npr. v primeru, ko bi civilna poroka pomenila izgubo nenadomestljivih prihodkov, potrebnih za preživljanje. Samo cerkvena poroka mladih zaročencev pa, kot je zapisal dr. Saje, »praktično ne pride v poštev, ker je v nasprotju s krščanskim pogledom na zakon«.

FOTO: Tatjana Splichal

Možnost ugovora vesti za matičarje?

Odločitev ustavnega sodišča, da lahko zakonsko zvezo odslej skleneta dve osebi ne glede na spol, zastavlja še eno vprašanje, ki je povezano z dejstvom, da je v Sloveniji veliko matičark in matičarjev katoličanov – kako naj ti ravnajo v primerih, ko bodo morali prisostvovati sklenitvi istospolne zakonske zveze; ali se lahko sklicujejo na ugovor vesti?

Dr. Sebastijan Valentan napotuje na tuje zglede: »Ko je recimo Nizozemska leta 2001 omogočila istospolne civilne poroke, je nizozemska vlada dovolila, da matičarjem na podlagi ugovora vesti ni treba prisostvovati takim porokam.«

Svoboda vesti pomeni, da nihče ne sme biti prisiljen delovati proti svoji vesti ali biti kaznovan zaradi zavrnitve dejanja, ki bi bilo proti njegovi vesti.

Podlago za to vsebuje tudi slovenska ustavna ureditev: »Ustavna določba zagotavlja slovenskim državljanom svobodo vesti ter svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev tako v zasebnem kot javnem življenju. Svoboda vesti pomeni, da nihče ne sme biti prisiljen delovati proti svoji vesti ali biti kaznovan zaradi zavrnitve dejanja, ki bi bilo proti njegovi vesti. Ko pride do resnega primera ugovora vesti pri posamezniku, mora država spoštovati svobodo vesti. Pozitiven vidik svobode vesti vključuje ustrezne in potrebne ukrepe države za zaščito te pravice, negativen vidik pa je v tem, da država osebe, ki se sklicuje na svobodo vesti, recimo ne kaznuje.«

Kaj torej to konkretno pomeni za sedanje slovenske razmere pri sklepanju zakonskih zvez? »Če država matičarju, ki je katoličan in bi se zaradi svoje vere skliceval na ugovor vesti glede sklepanja istospolne zakonske zveze, ki ji ne bi želel prisostvovati, ne bi omogočila te pravice, bi lahko govorili o diskriminaciji na podlagi verskega prepričanja oziroma svobode vesti. Tako obliko diskriminacije v 14. členu prepoveduje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah,« pojasnjuje dr. Sebastijan Valentan.

Vloga notarjev 

Seveda pa odločbi ustavnega sodišča, ki omogočata sklenitev zakonske zveze med osebama istega spola in posvojitev otrok v istospolne skupnosti, nista edini med spremembami na zakonodajni ravni, ki posegajo v sicer uveljavljene prakse na področju morale in katoliškega pojmovanja zakona, pa tudi v delo različnih deležnikov – poleg matičarjev tudi notarjev.

Naš sogovornik v tem okviru opozarja na spremembe iz leta 2019, ko se je začel uporabljati Družinski zakonik, ki je po štiridesetih letih nadomestil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pomembna novost zakonika je bila namreč predporočna ali ženitna pogodba, ki je do takrat slovenski državni pravni sistem ni poznal. Ker se v Sloveniji več kot ena tretjina parov, ki se poroči civilno, poroči tudi po obredu Katoliške cerkve, so se pojavila vprašanja (dotaknili smo se jih tudi pri Družini), kako lahko predporočna pogodba vpliva na (ne)veljavno sklenitev cerkvenega zakona.

Dolžnost notarja ni, da bi poznal tudi zakonsko pravo verskih skupnosti, je pa lahko to njegova dodana vrednost.

Dr. Sebastijan Valentan pri tem opozarja tudi na določbo drugega odstavka 87. člena DZ, po kateri mora notar zakoncema pred sklenitvijo predporočne pogodbe nepristransko svetovati in se prepričati, da sta oba v celoti razumela pomen in pravne posledice vsebine pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo želita skleniti, prav tako pa se mora prepričati, da njena vsebina ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

Na tej točki se torej pojavi vprašanje, ki se dotika prav notarjev. Zakonodajalec je namreč, kot pojasnjuje dr. Valentan, »notarju v odnosu do bodočih zakoncev, ki bodo sklepali predporočne pogodbe, zaupal pomembno nalogo. Paziti mora, da bo pogodba skladna z ustreznimi določbami civilnopravne zakonodaje. Dolžnost notarja ni, da bi poznal tudi zakonsko pravo verskih skupnosti, je pa lahko to njegova dodana vrednost, še posebej, če bo vedel, da glede predporočne pogodbe svetuje bodočima zakoncema, ki nameravata skleniti zakon tudi po obredu Katoliške cerkve ali kakšne druge verske skupnosti, ki imajo do vprašanja razveze visoko moralno držo.«