Inštitut Janeza Evangelista Kreka (IJEK) je danes priredil okroglo mizo, na katerih se je moderator Janez Ciglar Kralj v pogovoru z mag. Andrejem Nagličem, predstavnikom Slovenske škofovske konference, in Peranom Boškovićem, parohom Srbske pravoslavne Cerkve, dotaknil dveh perečih tem današnjega slovenskega trenutka: migracij in družine. (Predvideno je bilo, da se bo pogovora udeležil tudi evangeličanski škof Geza Filo, vendar je zaradi bolezni udeležbo odpovedal; vabljen je bil tudi predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, vendar se v tej skupnosti niso odločili za sodelovanje.)



Načela družbenega nauka Cerkve

Razprava ob migrantsko-begunskem valu ima v javnosti predvsem politične in sociološke poteze, okrogla miza IJEK pa je želela vanjo vnesti tudi krščanske teološke prvine. Ne nazadnje: migracije so pogost svetopisemski pojav, pa tudi sveta družina, ki pred božičem stopa v ospredje, je eno svojih prvih poglavij doživljala prav v egiptovskem begunstvu.

Mag. Andrej Naglič je pri soočanju s to tematiko opozoril predvsem na temeljna načela družbenega nauka Cerkve, ki trdno stoji na stališču, da moramo ljudi, ki so zaradi družbene ali osebne stiske na poti iz svoje dežele, sprejemati in jim pomagati. To najprej pomeni, da moramo poskrbeti za njihovo varnost in telesno integriteto, pa tudi za zdravstveno in socialno oskrbo. Nadalje je nujno prizadevanje za integracijo, ki naj bi šlo v smeri omogočanja možnosti, da svoje dostojanstvo ohranjajo z lastnim delom, da so v družbo vključeni tako, da z domačini soustvarjajo dobrine in kulturo, da so njihovi otroci deležni izobrazbenih možnosti. Eno temeljni načel družbenega nauka Cerkve je tudi, da moramo tudi v takih okoliščinah poskrbeti za povezovanje družin, saj je družina privilegirani prostor posameznikovega dostojanstva in integracije.

Ta jasna načela pa moramo udejanjati v okviru danih okoliščin. Tudi s stališča družbenega nauka Cerkve je jasno, da mora biti človekoljubna pomoč takšna, da je vzdržna, da tistega, ki pomoč daje, ne ogroža v njegovi istovetnosti in dostojanstvu. Takšna usmeritev seveda ne sme biti skušnjava, da se pred migracijskimi pojavi preprosto zapremo, temveč predvsem poziv, da vsakdo naredi tisto, za kar je pristojen in kar je v njegovi moči: karitativne organizacije za konkretno pomoč ljudem v stiski, verske skupnosti s pozivanjem k ohranjanju razuma in miroljubnosti, državna politika pa s treznim razmislekom, kaj je uresničljivo. Utopično populistično govorjenje »pridite, vse bomo sprejeli« je neodgovorno, saj prihajajočim zbuja lažne upe, ki jim kot družba nismo kos; na koncu ostanejo na cedilu migranti, ogrožena pa je tudi lastna ureditev, varnost, kultura.



Pogled v ozadje

Paroh Peran Bošković pa se je kritično ozrl v ozadja begunsko-migrantskega vala. Med drugim se je vprašal, zakaj muslimani, ki so v njem večina, ne gredo denimo v Savdsko Arabijo ali Kuvajt, ki sta jim veroizpovedno blizu in imata tudi gmotna sredstva za pomoč. Odgovor najdeva v spoznanju, da so migranti Evropo dobro naštudirali in dobro vedo, kakšne socialne pomoči lahko v njenih državah pričakujejo (zato tak interes za Nemčijo in nekatere skandinavske države). Problem Evrope pa je, da v veliki meri ne ve, kdo prihaja v njeno hišo in zakaj. Nujno bi si morala odgovoriti na takšna vprašanja in svoje ravnanje naravnati v skladu s pridobljenimi odgovori. Ali lahko denimo pričakuje integracijo od ljudi, ki pri svoji poti proti obljubljenim evropskim državam kršijo vse predpise in skrivajo lastno identiteto?

Paroh Bošković se je zavzel za kanadski model soočanja z begunsko problematiko. Glavna značilnost tega modela je, da so v sodelovanju z mednarodnimi ustanovami Kanadčani na kriznih območjih ugotavljali, kdo je resnično ogrožen in potreben pomoči ter nato poskrbeli za njihov prevoz v svojo državo, kjer so bili toplo in brez težav sprejeti. V skladu s tem modelom bi tudi Evropa morala denar, ki ga zdaj denimo daje Turčiji (tri milijarde evrov), nameniti namestitvi beguncev na varnih in varovanih področjih kriznih držav. Od tistih, ki so že prišli, pa smemo zahtevati, da se ob ohranjanju identitete integrirajo v gostiteljske družbe, ne pa da se seboj prinesejo prtljago vseh navad, ki jih nato ne bi želeli niti malenkostno spremeniti. Tu ne gre za nikakršno vsiljevanje, temveč upravičeno pričakovanje, da bodo prihajajoči sprejeli vse civilizacijske norme okolja, kamor prihajajo.

Morda provokativno vprašanje: Ali so muslimani sploh pripravljeni na takšno integracijo? Odgovor mag. Nagliča je jasen: katoliška Cerkev do tega ni skeptična; ne smemo biti odklonilni do muslimanov kar počez, temveč le do ekscesnih pojavov med njimi. Zlasti pa moramo pozivati in spodbujati muslimane, da se sami soočijo s temi skrajnostmi. Po drugi strani pa je tudi jasno, da ne smemo biti slepi in naivni: nesprejemljivo bi bilo, če bi Evropa v želji, da pomaga preganjanim, dopuščala, da prihajajo ljudje, ki sami preganjajo druge (denimo muslimani, ki celo na poti proti Evropi preganjajo kristjane); preprečiti je treba, da bi se taki vzorci prenašali po stari celini, ki mora vztrajati pri svojih krščanskih, humanističnih vrednotah.

Peran Bošković je v razpravi opozoril na še en vidik migranske problematike – na dejstvo, da Evropa ob njej prikriva velik lasten problem, tj. problem nizke rodnosti. Evropa je, kot je dejal paroh »brezdedna«, ker nima otrok. Kdor misli, da bo priseljenski val z otroki, ki bi jih integrirali skozi šolski sistem, rešil to težavo, se v veliki meri moti. Trajnostna rešitev tega problema je le v višji evropski rodnosti, torej sistematični skrbi za družine.



Napačna razprava

To pa je točka, pri kateri so sogovorniki trčili ob aktualno razpravo, zaznamovano z nedeljskim referendumom o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta razprava je prav zaradi demografske zime, s katero se akutno sooča Slovenija, za paroha Boškovića nekakšna slepa ulica, saj ne prispeva ničesar k dolgoročnemu preživetju družbe. Zanj bi bila ta čas veliko pomembnejša razprava o tem, kaj bi morala zlasti država (pa tudi civilna družba) narediti, da bi preprečili tisoče splavov; izrazil je prepričanje, da bi bilo lahko veliko teh otrok rojenih, če bi družba zanje imela odprte oči.

Mag. Andrej Naglič je opozoril na teološke temelje zakonske zveze moža in žene, ki sta si zvesta in sta odprta za novo življenje. Iz Svetega pisma in cerkvenega izročila je razvidno, da je to pot za človekovo srečo in blaginjo na tem svetu in odrešenjska pot v večno življenje. Tudi praktično-človeški razlogi dajo vedeti, da je različnost, ki je v temelju zakonske zveze moža in žene ter družine, ki iz take zveze raste, ključna in nenadomestljiva prvina. Iz istospolne skupnosti zato ne moremo delati vrednote, ki bi jo morala družba promovirati. Prav spoštovanje različnosti zahteva, da različne skupnosti različno obravnavamo – mag. Naglič se je zato znova zavzel za to, da bi morali biti zakonska zveza moža in žene ter istospolna partnerstva urejeni v različnih zakonih, ne pa da vse skupaj v nasprotju s pluralnostjo, o kateri sicer toliko govorimo, »totalitaristično unitarno tiščimo pod eno pokrovko«.

Ogrožena verska svoboda

Ali bi morebitna referendumska potrditev spornega zakona posegla v versko svobodo? Nagličev odgovor je pritrdilen, sploh zato, ker v slovenski zakonodaji (ki sicer pri tem ni izjema) ugovor vesti ni dovolj razdelan, da bi posameznikom in verskim skupnostim omogočal ohranjanje lastnega načina življenja. Tuje izkušnje dajo misliti. Na Irskem, kjer so z ustavnim referendumom redefinirali zakonsko zvezo, so denimo nedavno sprejeli dopolnilo zakona na področju delavnih razmerij, ki katoliškim ustanovam ne omogoča več, da ne zaposlujejo oseb, ki živijo v nasprotju z moralnim naukom Cerkve. Predstavljeno z domačim primerom: »Cerkev ne more privoliti v to, da bi na primer v Zavodu sv. Stanislava o vrednotah poučeval nekdo, ki v osebnem življenju živi popolnoma mimo teh istih vrednot. To bi bilo nesprejemljivo, shizoidno, ne nazadnje skrajno hinavsko in bi zelo negativno vplivalo na vzgojo dijakov.«

Do takih okoliščin bi novela krovnega družinskega zakona lahko pripeljala – seveda če ne bo zavrnjena na nedeljskem referendumu.

Fotografije: Bogomir Štefanič