Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Različni poti do samostojnosti

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 02. 10. 2024 / 09:11
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.10.2024 / 10:45
Različni poti do samostojnosti
Leonid Kravčuk, med letoma 1991 in 1994 prvi predsednik neodvisne Ukrajine (Wikimedia Commons). FOTO: WIKIMEDIA COMMONS

Različni poti do samostojnosti

Slovenci in Ukrajinci skozi zgodovino (4).

Neskončno trajanje vojaških spopadov in vsesplošno pomanjkanje sta od leta 1917 tako v Ruskem carstvu kot pod žezlom Habsburžanov v avstro-ogrski monarhiji spodbudila premisleke o (drugačni) prihodnosti. Vendar je šel razvoj pri Ukrajincih v drugačno smer kot pri Slovencih.

Neodvisna Ukrajina prvič ne preživi

Slovenci so imeli ob koncu prve svetovne vojne na razpolago skoraj vso politično in kulturno infrastrukturo. Bili so, kot je pred desetletji zapisal slovenski zgodovinar Vasilij Melik, povsem razvit narod. A zamisli o samo-
stojni državi v tem času skoraj ni bilo. Prevelik je bil namreč strah, da bi se Slovenci kot majhen narod utopili v nemškem morju. Zato so vse upe stavili v povezovanje z drugimi južnoslovanskimi narodi. Če je Majniška deklaracija spomladi leta 1917 predvidevala zgolj povezovanje s Hrvati in Srbi, ki so živeli v habsburški monarhiji, je dobro leto in pol pozneje že nastalo Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vodstvom (nekda...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh