Knjigo so na SAZU predstavili avtorji Jernej Kosi, Luka Vidmar, Peter Štih, Aleš Gabrič. Foto: Veronika Savnik

Cankarjeva založba je izdala knjigo Temelji slovenstva. V knjigi je 60 poglavij z več kot 200 posnetki slikovnih enot: listin, rokopisov neprecenljive vrednosti, fotografij.

Bibliofilska izdaja knjige Temelji slovenstva prinaša sistematičen pregled slovenske zgodovine, predvsem zgodovine slovenske nacionalne misli od slovanske naselitve v vzhodnoalpski prostor dalje. Besedila so napisali Peter Štih, Luka Vidmar, Jernej Kosi in Aleš Gabrič.

Kot je na predstavitvi knjige na SAZU povedal Aleš Gabrič, so se pri pisanju držali načela, da v besedilih polemizirajo s stereotipi o določenem dogodku, času ali procesu. Peter Štih je dodal, da ne predstavljajo le zgodovinskih dejstev, ampak v veliki meri tudi predstave, ki jih imamo o tem, kaj je slovenstvo.

60 poglavij z več kot 200 posnetki slikovnih enot

V knjigi je 60 poglavij z več kot 200 posnetki slikovnih enot: posnetkov listin, rokopisov neprecenljive vrednosti, fotografij ... Avtor novih fotografij je fotografski mojster Tomo Jeseničnik.

Prestižna knjiga (300 strani velikosti 31 x 40 cm) z bogatim slikovnim gradivom je izšla v 300 unikatnih ročno vezanih (vrhunsko obdelano usnje) in oštevilčenih izvodih, ki so bili razprodanih že v predprodaji. V prednaročilu je bila cena knjige 1.450, redna cena je 1.990 evrov.

Najpomembnejši mejniki v zgodovini naroda

Knjiga Temelji slovenstva izpostavlja najpomembnejše mejnike v zgodovini naroda ter postaje na poti njegovega razvoja, ko so izjemni in genialni posamezniki s svojim ustvarjalnim delom postavili Slovence ob bok drugih evropskih narodov.

Objavljeni so dokumenti z dragocenimi podatki, nekateri so prvič objavljeni in posneti na novo.

Seznanimo se lahko z raznoliko zapuščino: letopisi, spomini, pričevanja, listine, urbarji, trgovske pogodbe, uradovalni in politični akti, oporoke, rojstne, krstne, poročne knjige, mestni statuti ...


Knežji kamen, eden od simbolov slovenstva, je na ogled v Celovcu, v dvorani grbov v poslopju deželnega zbora.

Prikazani so edinstveni pojavi, novi pogledi in poudarki v luči modernega zgodovinopisja.

V pomoč so nam povečave pomembnega dela dokumenta, prečrkovanje v slovenski in sodobni jezik.

Ni res, da Slovenci nimamo zgodovine!


Conversio – spis o spreobrnitvi v krščansko vero. To je glavni vir, ki poroča o pokristjanjevanju v Karantaniji (in Panoniji) v 8. in 9. stoletju. 4. poglavje prinaša podatke o najstarejši karantanski zgodovini. Omenja njene prve kneze in njihovo podreditev Bavarcem/Frankom in ustoličevanje knezov. Znamenito 5. poglavje opisuje začetke pokristjanjevanja Karantancev.

Nekaj poudarkov iz knjige:

Kdo smo in od kod? Čigava je bila Istra, Karantanija, vladavina ob Blatnem jezeru ...

Ni res, da Slovenci nimamo zgodovine! Raba slovenščine v skoraj 1500-letni zgodovini.

Slovenci v koraku z evropskimi narodi. Vrhunci ustvarjalnosti velikih osebnosti.

En jezik, en narod, ena država. Razvoj narodne misli. Moderna ideja slovenstva.

Skozi stoletje vojn do lastne države. Osamosvojitev in samostojnost v evropski zvezi držav.

Ko so pridrveli Slovani

Poglejmo na kratko vsebino te razkošno opremljene knjige.

Kaj se je dogajalo tistega zgodnjega jutra, ko so slovanska krdela, morda le nekaj deset ljudi, pridrvela na to območje in se naselila? Natančno ne vemo, saj se pri sestavljanju mozaika zgodovine lahko opremo le na obstoječe vire in pričevanja. Lahko pa rečemo, da se je s slovansko naselitvijo vzhodnoalpskega prostora zgodil eden največjih prelomov v zgodovini prostora, v katerem so Slovenci avtohtoni, čeprav ne prvi prebivalci.

Najstarejši pisani viri

Omemba prvega konflikta Slovanov z Bavarci. Zgodovinar Pavel Diakon piše v svoji reprezentativni Zgodovini Langobardov iz konca 8. stoletja o zahodnih sosedih, ki so leta 591 vpadli v »deželo Slovanov« in jo oplenili.

Istra kot poseben primer slovanske naselitve

V zvezi z Istro se omenjajo Slovani na prelomu 6. v 7. stoletje. Že papež Gregor Veliki leta se je leta 600 vznemirjal zaradi Slovanov, ki so začeli prek Istre ogrožati Italijo. V 11. stoletju so izpričani prvi slovanski toponimi v Istri, zaledje Kopra pa je bilo zelo močno slavizirano najpozneje v 13. stoletju. Pred sredino 13. stoletja se Slovani omenjajo tudi že v neposrednem zaledju mesta Trst. Enej S. Piccolomini, poznejši papež Pij II., je kmalu po sredini 15. stoletja za Istrane napisal, da so Slovani, da pa v obmorskih mestih uporabljajo italijanski jezik in tamkajšnji prebivalci znajo oba jezika.

Najstarejša državna tvorba vzhodnoalpskih Slovanov

Prvi obrisi Karantanije, najstarejše državne tvorbe vzhodnoalpskih Slovanov (in Slovanov sploh), so otipljivi okrog leta 630. Ime je dobila po krajevnem imenu Caranta ali Carenta (Krnski grad), položaj navznoter samostojne kneževine pa je ohranjala do odstavitve svojega zadnjega kneza leta 828.

Druga politična in etnična skupnost, ki se je v zgodnjem srednjem veku oblikovala na slovanskem naselitvenem ozemlju, je bila Carniola (mala Karnija, s središčem na mestu poznejšega Kranja. V 11. stoletju se omenja že v slovanski obliki C(h)reina, iz katere je nastalo slovensko ime Kranjska.

8. in 9. stoletje je obdobje, povezano tudi z dramatičnimi trenutki pokristjanjevanja in priključitve k zahodni Evropi.

Pomen Cirila in Metoda

Slovansko bogoslužje Cirila in Metoda v Spodnji Panoniji v 9. stoletju je za Slovence večidel povezano z idejo slovanstva v 19. in 20. stoletju, večjega pečata pa v zgodovini Slovencev ni pustilo.

Protestantizem

Po sklenitvi verskega miru (leta 1555) med katoliškim in protestantskim taborom so deželni stanovi podprli »pridiganje čistega evangelija«. Osrednja osebnost protestantizma na Slovenskem in eden najpomembnejših duhov svoje dobe je postal Primož Trubar (1508–1586), »oče slovenske knjige«. Da bi njegovi »lubi Slouenci« razumeli novo vero, je leta 1550 napisal Katekizem in Abecednik, sestavil in izdal Cerkovno ordningo (1564) in številna druga dela.

Primož Trubar in prvi tiskani slovenski knjigi

Jacob Lederlein, portret Primoža Trubarja (1578)
v delu Ta celi novi testament, Tübingen, 1582.Od več kot 50 knjig, ki so jih slovenski protestanti ustvarili v 16. stoletju, jih je Primož Trubar napisal polovico in pripravil dve tretjini. Leta 1548 se je moral umakniti s Kranjskega in do smrti, razen nekaj let, je živel na tujem. Zelo pomembno delo so opravili tudi drugi protestantski avtorji. Jurij Dalmatin je prevedel celotno Sveto pismo, Adam Bohorič je s prvo slovensko slovnico dokončno utemeljil slovenščino kot knjižni jezik, Sebastjan Krelj je napisal Otroško biblijo.

Protireformacija in katoliška obnova

Katoliški nadvojvoda Notranje Avstrije je leta 1598 prepovedal protestantsko bogoslužje in šolstvo ter izgnal pridigarje, pri čemer se je na Kranjskem opiral predvsem na škofa Hrena (1597–1630).
Leta 1628 je izdal ukaz, da se mora plemstvo notranjeavstrijskih dežel vrniti h katoliški veri ali pa se v enem letu odseliti. Po virih naj bi takrat odšlo od 750 do 800 plemičev s precejšnjim premoženjem.

Protireformacija je prinesla tudi prenovo Katoliške cerkve. Na vseh področjih sta se pokazala večji pomen in dviganje izobrazbe, za katero so skrbeli jezuiti.

Protireformacija in katoliška obnova

Deželnoknežje komisije, ki so izvajale rekatolizacijo v Notranji Avstriji, so pri svojem delu upoštevale rimski Index librorum prohibitorum, ki je določal, katere tekste krajevni škof dovoli »pobožnim in učenim možem. Izrecno prepovedana so bila le dela Luthra in Trubarja.

Uvedba studia superiora, višjega šolstva v Ljubljani

Jezuiti so prišli v Ljubljano leta 1597 in temeljito prenovili šolstvo. Jezuitski kolegiji v tem času so bili duhovna, kulturna in verska središča Evrope. Z organizacijo studia superiora (višji študiji) v Ljubljani leta 1619 je Katoliška cerkev ustvarila višje študije, ki so bili v vsebinskem pogledu precej identični z vsebino študija na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz v Evropi.


Ljubljanski škof Tomaž Hren na portretu, pripisanem Petru Steidlerju.

Pridige: uveljavljanje in utrjevanje slovenskega jezika v knjižni rabi

Sveti priročnik (Sacrum promptuarium) je z 230 pridigami vrh slovenske govorniške baročne proze na kar 3000 straneh.

Zaradi bogastva jezika in vsebine pripisujejo jeziku Svetokriškega tudi literarno kakovost.

Njegove pridige so polne veselja do življenja, vedrine, humorja in celo erotike, zaradi česar pomenijo popolno izjemo v tovrstni literaturi in praksi, vsaj slovenski.



Naslovnica prvega zvezka pridig Sacrum promptuarim Janeza Svetokriškega (1691).

Novi pogledi, reforme: razsvetljenstvo, barok

Razsvetljenstvo, novo žuborenje duha v 17. in 18. stoletju, je postavilo v ospredje kritično izkustveno in razumsko mišljenje, ponovno sta se razmahnili duhovna in umetniška ustvarjalnost. Tudi na Kranjskem se je začela doba razcveta. K temu je bistveno pripomogel vpliv Italije, ki se je v habsburški monarhiji krepil zaradi različnih interesov, pa tudi vse večjih potreb družbene elite po visoki umetnosti.

Takratna vladarja avstrijskih dežel, Marija Terezija in Jožef II., sta vpeljala številne reforme. Najbolj znani slovenski razsvetljenci so bili: baron in mecen Žiga Zois, Valentin Vodnik, Anton T. Linhart, Marko Pohlin in drugi.

Portret barona Žige Zoisa,
litografija Josepha Lanzedellyja iz leta 1820.




Valentin Vodnik, litografija Antona Karingerja v knjigi Vodnikov spomenik, Ljubljana, 1859. Bil je avtor prve slovenske pesniške zbirke (1806), urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice (1797–1800).






Tiskarne, plemiške knjižnice

Pomembno vlogo pri razvoju jezika in kulture so imele tudi tiskarne. Leta 1678 je tiskarno in knjigarno v Ljubljani odprl Janez Krstnik Mayr, drugo tiskarno je imel na gradu Bogenšperk baron Janez V. Valvasor. Veliko knjižno bogastvo so ustvarile samostanske knjižnice (Stična, Žiče) in plemiške družine (Zois, Valvasor ...).

Tiskarne so natisnile čedalje več posvetnih knjig: genealogije znanih rodbin, slikovne kronike mest, trg in gradov, kartografska, zgodovinska in druga dela.

Šolstvo postane stvar države

Blaž Kumerdej, šolnik in narodni buditelj, je cesarici Mariji Tereziji v pismu leta 1772 orisal klavrno stanje prosvete na Kranjskem. Govoril je o nujnosti rabe slovenščine v osnovni šoli in poudaril, da je neznanje pisanja in branja med podeželskimi otroki eden glavnih vzrokov za zaostalost Kranjske. Le dve leti pozneje je Splošni šolski red (1774) predpisal šolsko obveznost za otroke od 6. do 12. leta. Kumerdejev predlog o pouku v deželnem jeziku je bil torej brez pridržkov sprejet.

Kaj Slovenci terjamo (osnutek prve peticije cesarju), 1848.
Francoska oblast je še bolj na široko odprla vrata slovenskim govorom v osnovnošolske razrede. Zato naj bi v predstavah njenih podpornikov prinesla »naravnost prebuditev slovenskega naroda iz dolgotrajnega spanja«.

Prerod in narodno prebujenje v 19. stoletju

V 30. letih 19. stoletja se je oblikoval krog izobražencev okoli Matije Čopa in Franceta Prešerna. Pomembna prelomnica v drugi polovici 19. stoletja je bilo tudi taborsko gibanje, ki je narodno »predramilo« množice, pri čemer se je sklicevalo na staro in častitljivo narodovo preteklost. Pomen slovenščine se je krepil na vseh področjih. Brez dvoma najpomembnejši dosežek slovenskega nacionalnega gibanja v tem obdobju pa je bil Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin.

Kozlerjev Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, 1852.
Prvi natis besede Slovenija

V prvi polovici 19. stoletja so rodoljubi ustvarili ime Slovenija, ki ga do tedaj ni bilo in je zbujal misel o povezavi vseh Slovencev. Prvič je bilo natisnjeno v pesmi Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano.

Slovenski tabori

Slovensko taborsko gibanje (1868–1871) je spodbujalo narodno prebujenje med najštevilčnejšim slojem prebivalstva – kmeti, zato spada med najpomembnejše dogodke v celotni zgodovini. Vse bolj izrazito je sprejemanje in izražanje pripadnosti občestvu Slovencev oziroma slovenski (nacionalni) skupnosti.

Program Zedinjena Slovenija: En jezik, en narod, ena država!

Prvi je misel o združitvi Slovenije izrazil Matija Majar, stolni kaplan v Celovcu. Osnovna misel peticije je bila ukinitev zgodovinskega razkosanja na dežele, združitev slovenskega ozemlja po jezikovni meji v eno deželo in s tem narodno združitev Slovencev.

Ideja slovenstva se širi: kulturna društva, čitalnice

Peter Kozler, Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve
ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva, 1854.
Ključno vlogo pri krepitvi narodne zavesti so opravila različna društva. Velika pratika Janeza Bleiweisa za leto 1846 je izšla v nakladi 32.000 izvodov. Mohorjeva družba (1951) je natisnila na desetine knjig in imela ob koncu prve svetovne vojne kar 90.512 članic in članov. Leta 1864 je bila ustanovljena Slovenska matica, začele so izhajati Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902) ...

»Naša reč slovenska živo klije.«

Besede književnika, urednika, časnikarja Frana Levstika jasno izražajo, da so se ambiciozni cilji narodnih buditeljev začeli uresničevati. Po letu 1848 se je okrepila vloga slovenščine v javnosti in ustanovah. Dvignila se je raven pisne kulture in književnosti. Osrednji literarni mesečnik je postal Ljubljanski zvon (1881–1941), ustanovljeno je bilo Dramatično društvo, izhajalo je več časopisov. Konec stoletja je udarno nastopila t. i. slovenska moderna.

Od Avstrije proti Jugoslaviji. Učni jezik naj bo slovenski!

Avgusta 1918 je bil ustanovljen v Ljubljani narodni svet, prvi element lastne državnosti. 29. oktobra je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, že 1. decembra 1918 pa Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jeseni 1918 je general Rudolf Maister z bliskovito akcijo razpadajoči monarhiji iztrgal Maribor in ozemlje, ki bi drugače verjetno pripadlo tujcem. S tem je določil severno mejo, kakršno imamo še danes.

Skozi stoletje vojn do lastne države

Druga svetovna vojna je povzročila razkosanje Slovenije med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Slovenci in slovenstvo v zgodovini še niso bili tako ogroženi. Okupatorji so Slovencem namenili etnocid, uničenje kulturne posebnosti identitete naroda, ki je to ozemlje poseljeval že stoletja.

Soavtor knjige je takole zapisal: »Največ odzivov na aktualni položaj se je razvil med sodelavci osvobodilnega gibanja, sprva v ilegalnem tisku in radiu.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila ustanovljena na pobudo ilegalne Komunistične partije Slovenije. K sodelovanju je pritegnila različne skupine in posameznike vseh svetovnonazorskih opredelitev. Poleg osvobodilne vojne proti okupatorju, ki so jugoslovanske partizane povzdignile tudi v očeh voditeljev velesil protifašistične koalicije, se je na ozemlju razkosane Jugoslavije razširil tudi bratomorni boj med tistimi, ki so napadali okupatorja, in tistimi, ki ga niso ali so z njim celo sodelovali.«

Zamolčal je odločilno vlogo komunistov, ki so okupacijo in odpor izkoristili (zlorabili) za izvedbo izjemno krvave komunistične revolucije. Šele to je povzročilo obrambo pred revolucionarnim nasiljem, v izjemno težkih razmerah sovražne okupacije, in šele tu lahko govorimo tudi o »bratomornem spopadu«.

Himna samostojnosti in svobodi

Padec berlinskega zidu je pomenil simbolni začetek demokratizacije v državah vzhodno od železne zavese. Najbolje je bila nanj pripravljena Slovenija, kjer se je že sredi 80. let uveljavil odprt dialog med oblastmi in intelektualno opozicijo, ki je v 57. številki Nove revije objavila prispevke za slovenski nacionalni program.

Uvodna beseda je v priponki.

Mladinska knjiga, Temelji slovenstva, uvodna beseda.doc