Še iz osnovne šole nam je znana zgodba o Tomu Sawyerju, ki je s preprostim trikom pokazal, kakšna je razlika med bremenom in luksuzom – ali je ročno pleskanje ograje delo ali zabava? Podobno se mi zdi, da se lahko s svojim dojemanjem razkošja igram v materinstvu, seveda pod pogojem, da mi ni prehudo. Na to velikokrat pomislim, ko mi je nekaj dolgočasno, nesmiselno, pusto, enolično. Kaj bi se mi v tistem trenutku zdelo razkošno?

Po rojstvu otroka se mi je na primer zdelo nadvse razkošno tisto, kar naenkrat ni bilo več samoumevno – da sem se lahko v miru oprhala, pojedla hranljivo kosilo, se oblekla v čista oblačila (in so nekaj časa ostala čista). Zdaj se mi zdi razkošje, ko lahko intelektualno delam, ko imam zvečer čas za branje knjige otrokom, ko lahko sama berem knjigo v miru. Zdi se mi privilegij, ko lahko karkoli delam brez časovnega pritiska. Da greva z možem na zmenek, da se lahko lepo uredim.

Običajno kot luksuz doživljamo vse, kar nam je bilo za nekaj čas...