Založba Zora Filozofske fakultete v Mariboru je izdala zbornik Leopold Volkmer. Prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem s trinajstimi prispevki literarnih zgodovinarjev, slavistov in zgodovinarjev. Ljudski pesnik in pisatelj Leopold Volkmer se je rodil leta 1741 v Ljutomeru. Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu, leta 1759 pa nadaljeval študij filozofije in teologije v Gradcu in bil leta 1764 posvečen za duhovnika. Kot duhovnik, učitelj in pridigar je deloval na Ptuju, v Destrniku, Vurberku in Dvorjanah. Leta 1812 se je vrnil na Destrnik in nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojiteljstvom in pisanjem. Kot nabožni in posvetni pisatelj ter pridigar je deloval predvsem vzgojiteljsko. Prevajal je cerkvene pesmi in s tem močno spodbudil slovensko petje pri bogoslužju.

Mnogi ga štejejo za prvega slovenskega socialnega pesnika, saj njegove posvetne pesmi opisujejo življenjske razmere slovenskih viničarjev, gruntarjev in drugih. Sprva je pisal v bohoričici, nato pa se je odločil za samostojen pokrajinski knjižni jezik, ki je vseboval številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora, zato velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja. Njegovo delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi, vendar številka ni natančna, saj je del dediščine izgubljen.

Vzhodnoštajerski jezik

Knjiga Marka Jesenška Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika (Založba Zora Filozofske fakultete v Mariboru) je sedma samostojna knjiga prof. dr. Marka Jesenška, dobitnika Zoisove nagrade za vrhunske znanstvene in raziskovalne dosežke na področju slovenskega jezika. Osredinja se na pomembne dogodke v 18. in nemirnem 19. stoletju ter prinaša nova spoznanja iz zgodovine slovenskega jezika. Znanstveno delo opozarja na soobstajanje dveh knjižnih norm na Slovenskem do sredine 19. stoletja in uvaja v slovenistiko nove raziskovalne razsežnosti.

To znanstveno delo je slovensko lingvistično vedenje obogatilo na dva načina: po eni strani z vrsto spoznanj o slovenskem knjižnem jeziku, ki take analize še ni bil deležen – pri tem med spoznanja uvršča tudi tista, ki so zaradi različnih razlogov bila v preteklosti prezrta –, po drugi strani pa njegovo znanstvenoraziskovalno delo jasno kaže, katera vprašanja so ostala odprta in katera bodo morala postati predmet naslednjih raziskav. Vsebinsko in tematsko je Jesenškovo raziskovanje zgodovine (vzhodno)slovenskega knjižnega jezika zaokrožena celota, prilagojeno vsem znanstvenim zahtevam sodobnega raziskovanja razvoja jezika. Obsežno narečno in zgodovinsko gradivo je prepričljivo povezano v pregledni oris slovenskih knjižnih norm in medjezikovnih pokrajinskih prepletanj iz Slovenije in tujine, ki uspešno nadaljujejo doslej opravljeno raziskovalno delo na Slovenskem, širijo njegov problemski obseg, razlagajo že znana in odkrivajo nova spoznanja v zgodovini slovenskega jezika.

Slovenskogoriško narečje

Mihaela Koletnik (1967) je redna profesorica za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Njena knjiga Medjezikovni stiki v besedju iz pomenskega polja kmetija v slovenskogoriškem narečju je izvirno znanstveno delo, ki prinaša izsledke raziskave narečnega izraznega fonda v panonskem prostoru, kjer se je zaradi različnih zgodovinskih okoliščin ohranilo veliko arhaizmov.

Knjiga prinaša izsledke raziskave slovenskogoriškega besedja iz pomenskega polja kmetija. V središču obravnave predstavljenega besedja (414 različnih leksemov) je njegov izvor, s čimer avtorica osvetljuje pojave vnašanja tujih jezikovnih prvin v slovenskogoriško narečje, ki se je oblikovalo v stičnem obmejnem prostoru. Natančno komentirano in analizirano besedje je geolingvistično predstavljeno na 216 leksično-besedotvornih kartah, obravnavani pa sta tudi njegova dokumentiranost in semantika v Murkovem (1833) in Pleteršnikovem (1895) slovarju ter v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s čimer avtorica osvetljuje zgodovino pojavljanja posamezne besede, opredeljuje njeno razširjenost in opozarja na morebitne pomenske razlike.

Zbrano besedje je primerjano še z istovrstnim besedjem v sosednjih panonskih govorih, kar omogoča izris arealov posameznih leksemov, opredeliti njihovo razširjenost v panonskem narečnem prostoru in ugotoviti morebitne pomenske razlike med obravnavanimi narečji. Največji delež germanizmov med prevzetimi besedami, pri čemer se najstarejših germanskih izposojenk, v slovenščino prevzetih do 12. stoletja, danes skorajda ne zavedamo več, nazorno kaže največjo stopnjo intenzivnosti jezikovnega stika panonskega slovenskogoriškega narečja s sosednjim germanskim jezikovnim področjem, pri čemer se je mlado prevzeto besedje v narečje širilo zlasti v zadnjih stoletjih.

Zinka Zorko

Ob 80-letnici akademikinje prof. dr. Zinke Zorko, znamenite jezikoslovke oz. strokovnjakinje za narečja v severovzhodni Sloveniji, so v Zori izdali zajeten znanstveni zbornik Rojena v narečje (zbirka Zora, štev. 114). Uredil ga je prof. dr. Marko Jesenšek, obsega 727 strani, v njem pa je objavljenih 46 prispevkov s področij dialektologije, zgodovine jezika in filologije, ter enajst spominskih zapisov. Ker je veliko prispevkov objavljenih v tujih jezikih, naj naštejemo samo slovenske.

Danila Zuljan Kumar piše o sporočilnosti jezikovnih atlasov, Anja Benko o prvem slovenskem interaktivnem spletnem narečnem slovarju Narečna bera, Marija Kozar Mukič o pismu iz Amerike, besedilu v zapisanem števanovskem govoru, Mihaela Koletnik o gornjeseniški botanični terminologiji, Elizabeta Emberšič Škaper in Ibolya Dončec Merkli o kmetijskem izrazju v porabskih vaseh, Marija Bajzek Lukač o slovenskih krajevnih in vodnih imenih v Porabju ter širši okolici, Jožica Škofic o predložnih ledinskih imenih v gorenjskem narečju, Mojca Horvat o tvorjenkah s priponskim obrazilom -je v štajerski, panonski in koroški narečni skupini (pomensko polje kulturne rastline), Tjaša Jakop o tipologiji samostalnikov ženskega spola v srednjesavinjskem narečju, Alenka Valh Lopert o kvalifikatorju narečno vzhodno v SSKJ, Vlado Nartnik o vprašanju začetkov glagolice, Metka Furlan o slovensko koroški koka (kača), ohranjanju pomenskega predloga slovanskega mitološkega termina kuka (zli duh), Matej Šekli o neprostorskih oz. nekrajevnih prislovnih določilih v stari cerkveni slovanščini in jeziku Brižinskih spomenikov, Irena Orel o Kratkem kranjsko-slovenskem besednjaku (1863) Nikomeda Ravnikarja in njegovem pomenu za zgodovino slovenskega besedja, Marko Jesenšek o prekmurskem jeziku v Ivanocyjevi pridigi iz leta 1883 Na dčn sv. Floriana, Natalija Ulčnik o Načrtu za pridigo iz 15./16. stoletja (prepis in interpretacija besedila), Marija Stanonik o slovenskih pozdravih, Irena Stramljič Breznik o odlikah in odličnosti slovenskega turizma skozi prizmo korpusa TURK, Janez Orešnik o naravni skladnji o nekaterih skladenjskih značilnostih angleške konverzacije, Nada Šabec o tradicionalnem in sociolingvističnem pristopu k proučevanju jezikovne variabilnosti, Mira Krajnc Ivič o prikazu dinamike vrednot in odnosov v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (jezikovnopragmatični vidik), Branislava Vičar o semiotski analizi vojnih spomenikov.

Jože Toporišič

V zborniku Toporišičevo leto (Zora, Filozofska fakulteta, Maribor) je objavljenih dvajset prispevkov.

Marko Snoj piše o izvoru priimka Toporišič, sinova Andrej in Tomaž Toporišič popisujeta spomine na očeta, prav tako objavljajo spomine nanj Zinka Zorko, Ludvik Karničar in Bernard Rajh, Marko Jesenšek o Toporišičevi jezikovni predanosti, Majda Merše o njegovi jezikovni zahtevnosti, Helena Dobrovoljc se spominja Toporišičevih prizadevanj za novi pravopis, Andreja Žele opisuje Toporišičevo vlogo v stanovskem društvu, Irena Stramljič Breznik, Alenka Jensterle Doležal in Jelena Konicka se ga spominjajo kot profesorja, Vlado Nartnik piše o izkušnjah s Toporišičevim pravopisom, Janez Dular osvetljuje Toporišičevo vlogo med »dvema ognjema« različnih jezikoslovnih pogledov, Marija Stanonik opisuje njegovo vlogo pri zbirki folklornih pripovedi Glasovi, Vincenc Rajšp pa Toporišičev odnos do slovenske protestantske jezikovne dediščine.

Svetniška imena in njihovo prevajanje

Simona Štavbar je v knjigi Svetniška imena in njihovo prevajanje podala sintezo prevodoslovja in jezikoslovja – onomastike. Zbrala je več kot štiristo imen svetnikov, ki so na Slovenskem kulturno odmevni, ter slovenskim imenom dodala ustreznice v angleškem in nemškem jeziku. Utemeljila je, kdaj in zakaj je svetniška imena potrebno prevajati ter izpostavila veliko primerov napačnega prevoda. Delo je dragocen in koristen prispevek k področju prevajalstva – v teoretičnem, pa tudi v praktičnem smislu. Pomembno je tudi za druga področja kot so religija, kultura, zgodovina, glasba, turizem. Prevajalcem v pomoč so dodani glosar svetniških imen, regionalne in lokalne variante svetniških imen in njihove uradno sprejete variante. Besedilo odlikuje v uvodu, virih, literaturi in sprotnih opombah zajeta predstavitev jezikoslovcev, onomastikov, teologov, etnologov, zgodovinarjev, geografov in drugih raziskovalcev, ki so se, vsak s svoje strokovne perspektive, ukvarjali s svetniki oz. svetniškimi imeni. Knjiga lahko služi kot vodilo prevajalcem zgodovinskih, turističnih, verskih in številnih drugih besedil, kjer se svetniška imena pojavljajo.

Manjšalnice v slovanskih jezikih

Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Mariboru je v sodelovanju z Oddelkom za prevodoslovje in Slavističnim društvom Maribor maja 2015 organiziral 16. mednarodno znanstveno konferenco Komisije za slovansko besedotvorje, akreditirano pri Mednarodnem komiteju slavistov. Namen znanstvenega srečanja je bil celovito predstaviti besedotvorno kategorijo manjšalnic v slovanskih jezikih in pri tem izpostaviti tudi njihovo vlogo (nominativno, kondenzacijsko, ekspresivno, stilistično ali zgolj igrivo) v različnih besedilih funkcijskih (publicističnih, oglasnih, turističnih, umetnostnih ...) ali socialnih zvrsti (knjižni jezik, narečje, sleng, žargon, argo).

O temi je razpravljalo 58 avtorjev iz šestnajstih držav: Avstrije, Belorusije, Bolgarije, Bosne, Češke, Črne gore, Francije, Hrvaške, Nemčije, Poljske, Rusije, Slovaške, Slovenije, Srbije in Ukrajine. Prispevki so objavljeni v zajetnem (645 strani) zborniku. Kot kaže naslov Manjšalnice v slovanskih jezikih: oblika in vloga, so prispevki posvečeni ožji besedotvorni kategoriji, tj. manjšalnicam. Manjšalnost je v vseh jezikih opazna besedotvornopomenska kategorija, ki jo v slovanskih jezikih lahko izražamo predvsem morfološko, v neslovanskih jezikih pa večinoma skladenjsko. Opazovanje formalnih in funkcijskih aspektov manjšalnic, tipičnih tako za imenske kot glagolsko besedno vrsto, je zaradi njihove morfemsko vgrajene konotacije, ki se giblje na osi od čustveno pozitivnega do čustveno negativnega, odprlo veliko raziskovalnih perspektiv.

Zbornik prinaša dva razdelka, znotraj katerih so prispevki razvrščeni po latinični abecedi priimka prvega ali edinega avtorja. Prvi razdelek Mnogoobraznost, polifutkcijskost in protistavni vidik manjšalnic v slovanskih jezikih združuje 32 avtorskih ali soavtorskih prispevkov članov Komisije za slovan­sko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju, ki razpravljajo o manjšalnicah v vzhodno- (belo­ruščina, ruščina in ukrajinščina), zahodno- (češčina, gornja lužiška srbščina, poljščina, slovaščina) in južnoslovanskih jezikih (bolgarščina, bosanščina, črnogorščina, hrvaščina, makedonščina, slovenščina in srbščina). V ta sklop je uvrščen še prispevek avtorice s Slovaške, saj se prav tako osredinja na širše slovanski vidik.

Drugi razdelek Mnogoobraznost, polifunkcijskost in vidiki prevodne ekvivalence manjšalnic v slovenskem jeziku se je oblikoval kot posledica ustaljene prakse, da lahko urednik Komisijine kolektivne monografije povabi k sodelovanju lingviste z ustanove, na kateri monografija izide. Tako so bili povabljeni jezikoslovci, literarni zgodovinarji in didaktiki z jezikoslovnih oddelkov Filozofske fakulteta Univerze v Mariboru ter predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani kot vodja slovenskega nacionalnega leksikološkega in leksikografskega središča. Povabilu so se odzvali v velikem številu, in sicer kar 21 avtorjev. Sinhrono jezikovno stanje je zajeto v sklopu Manjšalnice v slovenskih slovarjih in rabi.

Prekmurska slovnica

Kot stota knjiga v zbirki Zora je izšel prevod Prekmurske slovenske slovnice Avgusta Pavla. Dr. Avgust Pavel (1886–1946), prvi prekmurski znanstvenik in jezikoslovec, je leta 1941 na željo Madžarskega izobraževalnega društva Slovenske krajine napisal Prekmursko slovensko slovnico. To je bil prvi normirani zapis prekmurskega slovenskega jezika in prikriti upor madžarizaciji med obema vojnama. Čeprav jo je skril za naslovom Vend nyelvtan (Vendska slovnica), so recenzenti odkrili njegov namen in preprečili tisk slovnice, ki je za dolgo ostala pozabljena. Ob obletnici rojstva Avgusta Pavla se je rodila ideja o prevodu slovnice v slovenski knjižni jezik. Na pobudo se je odzval tudi dr. Marko Jesenšek s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki je uredil prevedeno delo, prevedla ga je dr. Marija Bajzek Lukač, porabska Slovenka in profesorica slovenskega jezika na Univerzi Elte na Madžarskem. Delo so podprli še Pavlova hiša iz Potrne, Muzej Savaria iz Szombathelya in Občina Cankova. S prevodom je prekmurski jezik dobil trden spomenik, ki priča, da smo imeli Slovenci pred 19. stoletjem dve knjižni različici: osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko prekmursko ter da je prekmurski jezik dobro razvit, popoln in primeren za najzahtevnejša jezikovna izražanja.

Viri in pouk zgodovine

Dragan Potočnik je v knjigi Viri in pouk zgodovine nazorno in sistematično predstavil raznovrstne vire, ki jih imajo učitelji zgodovine na razpolago za izvajanje pouka zgodovine tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Zgodovinske vire je razdelil na materialne vire, pisne vire, literarne vire z zgodovinsko vsebino, ustne vire, slikovne vire in sodobne medijske vire. Pri vseh virih so izpostavljeni pozitivni elementi in možnosti uporabe v razredu. Izpostavljeno je tudi srečevanje mladih z viri izven šolskega prostora (ekskurzije, obisk muzeja, arhiva in domačega kraja). Posebnost so sekundarni pisni viri, kjer je avtor izbral za neevropsko zgodovino primere opisov, ki jih lahko učitelji uporabijo za obravnavanje učne snovi. Tudi primeri literarnih tekstov in ustnih virov (narodne pesmi in pravljice, šege in navade) se lahko uporabijo za boljše razumevanje izbranih zgodovinskih učnih vsebin. Pri slikovnih virih so izpostavljena slikarska, kiparska in arhitekturna dela, fotografije, razglednice, karikature, plakati in karte, kjer avtor prikaže smiselnost uporabe na primerih iz krajevne zgodovine ali neevropske zgodovine. Tudi sodobni mediji in viri dobivajo vedno večjo veljavo, zato je avtor ovrednotil tudi filme, internet in druga elektronska gradiva, ki jih možno učinkovito uporabiti pri zgodovini.

Slavia Centralis

Strokovno slavistično revijo Slavia Centralis izdaja Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru; njen urednik je Marko Jesenšek.

V številki 1 (2015) je objavljenih štirinajst prispevkov: Andrej Perdih in Marko Snoj pišeta o SSKJ, Andreja Žele o slovarju členkov kot živi vezi med besedilom in slovarjem, Mojca Žagar Karer o terminologišču, kraju, kjer terminolog išče, Helena Dobrovoljc in Aleksandra Bizjak Končar o pravopisnem slovaropisju na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Majda Merše o slovenskem slovaropisju in kritiki, Maruška Agrež o prekmurskih členkih v Pleteršnikovem slovarju, Melita Zemljak Jontes in Alenka Valh Lopert o Potrču v Pleteršnikovem slovarju (roman Na kmetih), Natalija Ulčnik o razvoju slovenske paremiologije in paremiološke terminologije, Ines Voršič o tvorjenkah s pomenom nosilnika lastnosti v novejšem slovenskem besedju, Simona Štavbar o težavah pri prevajanju svetniških imen, Zinka Zorko in Anja Benko o živalskih frazemih v štajerskem južnopohorskem narečju, Mihaela Koletnik o prekmurskem besedju za gospodarska poslopja, kmečko dvorišče in kmečka opravila v Pleteršnikovem slovarju, Vesna Mikolič o splošni leksiki in večpomenskih terminih v govoru turizma, Gojko Nikolovski o prvem Slovarju makedonskega knjižnega jezika s stališča kodifikacije makedonskega jezika.

V številki 2 (2015) je objavljenih šest prispevkov: Dunja Brozović Rončević in Ines Virč pišeta o jezikovni slojevitosti in strukturi medžimurske hidronimije, Krunoslav Puškar pod naslovom Čigav je kaj? O narečju med sprejetjem in zavrnitvijo, Ana Perović o vlogi moških oblačil v jaromeščanskem okolju Kersnikovih romanov, David Bedrač o značilnostih poezije osrednjih slovenskih pesnikov, rojenih po letu 1970.

V 1. številki (2014) je objavljenih šest prispevkov: Matej Šekli piše o geolingvistični klasifikaciji vzhodnoslovanskih jezikov, Alja Lipavic Oštir, Anja Vasiljevič in Mihaela Koletnik o zasidranosti pregovorov v besedišču govorcev slovenskega jezika, Jožica Čeh Steger o idiličnih prostorih kot drugih prostorih v pripovedni prozi Pavline Pajk, Silvija Borovnik pa o Almi Karlin kot svojevrstni pisateljski osebnosti.

V 2. številki šestega letnika (2013) je objavljenih pet prispevkov: David C. Bennett piše o gramatikalizaciji, leksikalizaciji in pogostnosti, dokazih na področju zaslonk (odziv na prispevek Marca L. Greenberga o tej temi), Peter Durčo in Matej Meterc o empiričnih paremioloških raziskavah tipov ekvivalentnosti in suprasemantičnih razlik v slovenščini in slovaščini, Vjekoslava Jurdana o življenju in delu Draga Gervaisa v hrvaško-slovenskem kontekstu, Alexandra Medzibrodszky o pomenu deontologije (podobnih idejah N. F. Fedorova in zgodnjih slovanofilskih mislecev), Jožef Smej pa o pismih Vilka Novaka s komentarjem.