Bog se s človekom sporazumeva na njemu lasten način. »Ko človek odrašča, raste z njim tudi molitev. Če pogledamo otroka. Ima preproste molitve, z obrazci, ki se jih nauči od staršev ali pri verouku in jih sprva moli skupaj z drugimi. Že otrok pa lahko ima osebne molitve, na primer prošnje ali zahvale. Z njimi se obrača na Boga z otroško zaupljivostjo ali tudi z razočaranjem, ko se ne zgodi tisto, za kar prosi. Ko otrok zori v najstnika, se močno osredotoči na svoj notranji svet. In takrat lahko postane odnos z Bogom bolj oseben. Nekaterim ne zadoščajo več zgolj formalne molitve, obrazci, ampak se v njih prebujata želja in žeja po Bogu, po druženju z Bogom, po samoti, tišini in lahko opravi kakšne duhovne vaje v tišini,« pravi p. Janez Poljanšek.

A čeprav je pot drugačna, si nas v vsakem obdobju našega življenja Bog želi, želi biti z nami, ob nas in hoče, da si tudi mi želimo njega. Molitev je poseben čas, ko Božjo bližino doživljamo in slišimo najbol...