Vnaprej pripravljena oblačila in nujno potrebni napolnjeni telefon ter dokumenti so bili že pri roki (med oblačenjem sem potipal, da je tudi poročni prstan na svojem mestu) in v nekaj minutah sem bil na stopnišču v zaklonišče. Sodelavci smo se hitro našli in izmenjali poglede zaskrbljenosti in najnovejše informacije o dogajanju; stopnja nevarnosti je bila ob naših pripravah na pot sicer vedno označena kot nizka, a v vojnem času stvari velikokrat gredo povsem po svoje. Nato nismo veliko govorili, je pa vsak spremljal obvestila po različnih kanalih obveščanja in po Twitterju, Telegraphu in informativnih medijih, ki so se hitro odzivali na dogajanja. Nekje nad nami je bilo slišati eksplozije, vendar ni bilo moč ugotoviti, ali je šlo za delovanje protizračne obrambe ali so brezpilotni letalniki že zadevali svoje tarče.

1/4

Ob meni je sedel mladi par, ki se je v zaklonišče verjetno zatekel z ulice; po moji oceni sta bila stara okoli dvajset let. Bila sta napeta, ampak ne prestrašena, drug drugemu sta nudila nekakšen mir. Sicer ju nisem motil z vprašanji, pa tudi sama nista dala vedeti, da ju zanima kaj drugega kot ona sama. Ogledovala sta si nekaj na tablici in v nekem trenutku sem videl, da gre za njune poročne fotografije, ki so bile videti zelo sveže. Prav mogoče je bilo, da bil mladenič na prostih dnevih, da se je lahko poročil, in se bo kmalu moral zglasiti v svoji enoti nekje na fronti. Verjamem, da je bil zelo zagrenjen, ker je še to nekaj malo časa s svojo ljubeznijo moral zapravljati v zaklonišču, a tega ji ni pokazal. Podpora, ki sta jo drug drugemu darovala na neudobni klopi v betonskem zaklonišču, nad katerim so branilci sestreljevali smrtonosne letalnike, je bila očitna. V dveh urah je bil alarm preklican in zaklonišče se je hitro izpraznilo (zvok sirene za preklic in isti posneti glas sta bučala s telefonov, saj smo vsi uporabljali zelo učinkovito aplikacijo za obveščanje. Na nek način mi je bilo všeč, da se je sporočilo za preklic končalo z: »May the Force be with you.«). Celo doživetje je bilo neprijetno in je v osebno izkušnjo preneslo vsebino, o katerih berem v novicah ali delovnih poročilih. Vsekakor pa se zavedam, da moja izkušnja, ki se je zaključila brez posledic, izbledi v primerjavi z mučenjem, ki ga zelo pogosto doživljajo tisoči Ukrajinci in prevečkrat s tragičnimi posledicami.

Jasno je, da se nisem mogel vrniti v posteljo in še malce odspati, preden bi me iz nje pregnala običajna budilka, zato je sledila ledena prha in velika skodelica vroče kave. Opazoval sem ulico pod svojim oknom, v katero se je že splazila zarja in začela preganjati temo iz kotov stavb in njihovih fasad. Fasade v Lvivu zbujajo občutek po znanem, kar ni nič čudnega, saj smo nekoč bili v isti državi. Habsburška monarhija je tu pustila svoj arhitekturni pečat in tu pa tam še lahko opazimo podobe Franca Jožefa, vladarja Galicije. Opazim tudi vreče peska, ki varujejo okna, in s pločevinastimi ploščami zaščitena velika okna stolnice. Nato je po ulici zapeljal tramvaj, vse več ljudi je stopalo po pločniku, nihče ni dajal vedeti, da se je zgodilo karkoli, česar ne bi bili navajeni. Le vsi so nenehno pogledovali v svoje telefone; skrb za bližnje, za someščane in zase jim je kljub vsemu razcefrala še eno jutro. Pa vendar so odločno stopali, kamorkoli so bili namenjeni.

Ulica v centru Lviva. FOTO: Roman Vučajnk 

To odločnost sem opazil že ob prihodu v Lviv. Naš voznik nas je odpeljal na pokopališče prebivalcev Lviva, ki so padli na fronti. Množica grobov, med njimi veliko preveč mladih; gledal sem letnice rojstva in preveč jih je bilo preblizu letnici rojstva mojega najstarejšega otroka. Najbolj sveži grobovi so imeli datum prejšnjega in predprejšnjega dne. Nad vsakim grobom je visela državna zastava, ob njej pa vsaj en prapor bojne enote padlega. Morje zastav in vsaka je bila cela, lična in brez kančka umazanije. Ob grobovih so bile majhne klopi, kamor so prihajali svojci in prijatelji. Od vse množice sem videl le en solzni obraz, vse oči so bile pa polne žalosti in ustnice stisnjene v odločnost. Enako med vsemi, ki so v garnizijski cerkvi sv. Petra in Pavla molili za vse žrtve, svoje in tiste druge. Tam sem videl tudi sporočila otrok, ki jim je vojna vzela starše in družino; moj komentar nanje je lahko le nema prisotnost.

Pokopališče padlih. FOTO: Roman Vučajnk

Na ulicah se čez dan, sploh pa zvečer, ljudje znajo veseliti življenja. Center mesta je poln mladih in starih, nekateri so peli ob zaključku šolskega leta, vsi pa so drug drugemu nudili vedrino in stik. Ni se bilo težko prepustiti dobremu vzdušju, ko smo hodili mimo, vendar se iz spoštovanja do njih nismo spraševali, kdo izmed njih bo moral v naslednjih dneh obleči uniformo in prevzeti zelo težke dolžnosti.

Znak Malteške pomoči Ukrajina ob vhodu v pisarno. FOTO: Roman Vučajnk

Malteška pomoč Slovenija je ena od organizacij malteškega reda v Sloveniji in se je takoj po izbruhu invazije na Ukrajino pridružila delovanju Malteške pomoči Ukrajina in ostalih regionalnih organizacij malteškega reda v Srednji in Vzhodni Evropi. V Sloveniji smo se pridružili z nudenjem bivališč, materialne pomoči in človeškim stikom. Poleg dela z begunci na ukrajinsko-slovaški meji marca 2022 in številnim odpravam z humanitarnim tovorom za podporo notranje razseljenim v Ukrajini člani slovenske skupnosti malteškega reda sodelujejo pri izboljšanju okoliščin za nadaljnjo podporo ukrajinskemu prebivalstvu in nudenju konkretne in neposredne pomoči.

Poglejte še oddajo Reflektor: Spoznajmo sodobnega viteza