Dušana Jelinčiča sva s fotografom ujela v ikonični kavarni Tommaseo v Trstu, sredi maratonskega vihranja med številnimi literarnimi predstavitvami in snemanji, tik pred podelitvijo nagrade Prešernovega sklada. Prejema jo za zgodovinski roman Šepet nevidnega morja: 12 tablet svinca, v katerem predstavi svojega očeta Zorka Jelinčiča, prvega duhovnega voditelja podtalne protifašistične organizacije TIGR. V romanu se zrcalijo očetova neuklonljivost, samopožrtvovalnost in duhovna moč pri oblikovanju slovenske identitete sredi skrajnega nasilja in pritiskov, ki jih je izvajala fašistična genocidna politika.

»Obstajata dobra in slaba literatura«

Dušan zase pove, da je zelo tradicionalen pisatelj, zanimajo ga močne, osebne zgodbe, ki jih želi psihološko čimbolj poglobiti: »Literature se ne da popredalčkati, obstaja samo dobra ali pa slaba literatura. Vloga pisatelja je, da poglablja duhovno, psihološko plat človeškega bivanja, njegovih odnosov, razmišljanja in...