Postavljajo ga za zgled tistim, ki so iz napačne sramežljivosti zamolčali pri spovedi smrtni greh. Njegovi starši so bili trgovci, tako zaverovani v posle, da so se prav malo menili za sinovo vzgojo. Tako je - kakor izgubljeni sin v Jezusovi priliki - zašel v pokvarjeno druščino in zablodil v nečisti greh. Imel pa je dobro teto, ki ji je bilo nečaka žal. Molila je zanj, ga svarila in nazadnje le pripravila, da je šel k spovedi. Toda pri spovedi je največje grehe zamolčal. To je bila božjeropna spoved. Po njej je bil še bolj nesrečen. Angel varuh pa mu je neprenehoma dramil vest in ga spet pripeljal v spovednico.

Rajner je zdaj opravil dobro dolgo spoved: pred Bogom in njegovim namestnikom je obračunal z žalostno preteklostjo in se poln lepih načrtov pripravil za prihodnost. Zdi pa se, da je zaradi prevelikega žalovanja po izgubljeni mladosti zapadel živčni bolezni, melanholiji. Venomer je jokal in se tudi jedi odtegoval. Zato so ga dali starši zapreti. V ječi se tri dni ni pritaknil ne jedi ne pijače. Ven je prišel popolnoma slep. Ker je mati zaradi tega obupovala, je prosil Boga, naj mu vrne vid. Bog ga je uslišal. Rajner je čudežno spregledal, pa tudi potrtost ga je zapustila.

Zopet se je oprijel trgovine, ki ga je pripeljala celo v Sveto deželo. Tam je spokorno romal po sledeh Gospodovih stopinj. Od tedaj tudi ni nikoli več pokusil vina. Umrl je v Pisi okrog leta 1160.

Misel za današnji dan: »Tedaj pa sem ti svoj greh priznal in svoje krivde nisem prikrival. Rekel sem: Priznam svojo krivico Gospodu, in ti si odpustil krivdo mojega greha« (Ps 32,5).

Goduje 17. junija.