Danes dopoldne so v galeriji Družina predstavili papeževo poslanico za svetovni dan miru. Dokument je izšel v zbirki Cerkveni dokumenti, ki jo je od leta 1981 urejal prof. Rafko Valenčič, z izdajo zadnjega dokumenta v letu 2022, ta nosi zaporedno številko 171, pa je urednikovanje zaključil. Življenje in delo Rafka Valenčiča bomo predstavili v prvi številki tiskane Družine v letu 2023, tokrat pa smo mu v povezavi z zbirko Cerkveni dokumenti postavili nekaj vprašanj.

Spoštovani prof. Valenčič, kako se je sploh začelo urejanje zbirke? 

Med vojno in po vojni je katoliški tisk, tako teološki in znanstveni kot bogoslužni, prenehal izhajati. Slovenski katoličani skupaj z verskimi voditelji smo bili odrezani od dogajanj v katoliškem svetu. Pomembne papeške okrožnice Mir na zemlji, Mati in učiteljica … so izšle v zamejstvu. Veselili smo se napovedi 2. vatikanskega koncila (1962-1965), ki je nakazoval boljše čase; tudi uradna oblast je pokazala nekaj popuščanja in pričakovanj. Vsi koncilski dokumenti so, poleg celotnega Svetega pisma, lahko izšli v slovenskem prevodu. Bogoslovni vestnik je oživel (1965), izhajati je pričela pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu (1967), Družina je izhajala v vedno obsežnejši obliki in nakladi.

Svež veter in prebujanje se je pričelo tudi v Cerkvi s prihodom papeža Janeza Pavla II. (1979). To je zaslutil tedanji prof. Franc Rode, ki je pričel z objavo njegovih govorov in pastoralnih obiskov po svetu. Začel je z izdajo govorov v zbirki Cerkveni dokumenti (CD). Pokazalo se je, da ima kdaj osebna iniciativa prednost pred uradnim imenovanjem. Po odhodu Franca Rodeta v Rim sem, kot član ožje skupine, na njegovo besedo sprejel uredništvo zbirke. Imenovanja nisem ne prejel ne pričakoval. Začel sem z okrožnico O človeškem delu, bilo je leta 1981, dokument je nosil številko 13, zaključil pa sem s pastoralnimi smernicami Katehumenatska pot za zakonsko življenje – ta je izšel letos, nosil pa številko 171. Poslanico miru sem uredil, nisem pa več urednik zbirke CD.

FOTO: Tatjana Splichal

Kaj zajema zbirka Cerkveni dokumenti? 

Kot sam naziv zbirke pove, so Cerkveni dokumenti besedila, ki jih pripravijo osrednje katoliške rimske ustanove: papež, kongregacije, danes imenovani dikasteriji, komisije in sveti. Namenjena so vesoljni Cerkvi kot razlaga teološke, antropološke in filozofske misli ali kot vodilo za pastoralno delo. Največjo veljavo imajo papeške okrožnice, ki razlagajo teološko in družbeno misel in opozarjajo na nevarnosti, ki jih prinaša enostranski pogled katoliške resnice, stanje v Cerkvi ali v družbenem dogajanju. Okrožnicam po pomembnosti sledijo pisma in apostolske spodbude, ki obravnavajo poglede na konkretna pastoralna vprašanja: kateheza, evangelizacija, bogoslužje, življenje krščanskih občestev, zlasti družine, ljudske pobožnosti itd. Pomembno mesto imajo osebe, ki so jim pisma namenjena, to so laiki, kleriki, redovne skupnosti, gibanja ipd. terr družbene stvarnosti, ki so deležne družbenega razvoja in sprememb: kulturne ustanove, mediji, karitas, manjšine, migranti ...

Cerkveni dokumenti so torej osrednji program verskega življenja katoličana?

Namenjeni so za poglobitev verskega prepričanja in kot vodilo za konkretno življenje. Upoštevati je treba, da je že koncil nakazal poglobitev verskega življenja in prenovo Cerkve – po branju in premišljevanju Svetega pisma, dejavni udeležbi pri bogoslužju in življenju v družini in župniji, v oblikovanju verskih občestev in služenju drugim (karitas), v dialogu z vsem ljudmi, ki jim je brez razlike namenjen Kristusov evangelij. Tako Cerkev postaja kraj dialoga in služenja, pa tudi resnice in pristnega razvoja človeštva in vidnega sveta, na primer humana ekologija.

FOTO: Tatjana Splichal

Kakšno pa je delo urednika zbirke? Čemu vse mora torej slediti?

Skrb za cerkvene dokumente, njihovo mesto v poglobitvi verskega spoznanja in življenje je bilo najprej zame izziv za njihovo branje, predstavitev v rimskih krogih in katoliških ustanovah po svetu. Njihova vsebina me je pritegnila k premisleku, kako predstaviti to vsebino našemu kristjanu, laiku in duhovniku, pa tudi nevernemu človeku, ki se je zanimal za ta vprašanja, med njimi je bila socialna misel na prvem mestu. Ali in kako naj bo evangelij kvas za današnji svet in njegov integralni razvoj. Prav nič dolgočasnega ni bilo v tem premisleku in primerjavi. Najprej pri izbiri besedil, novih enot, saj nismo mogli v našo zbirko vseh besedil; preveč bi jih bilo. Nikoli tudi ni bilo težko napisati spremne besede, ki se je v svoji zasnovi porajala pri branju in redakciji besedila, pri primerjavi s tem, kar so že drugi povedali ali predlagali kot bistveno sporočilo. Tako sem bil prvi obdarovanec, ki ga je besedilo pritegnilo in obdarovalo.

Več o uredniškem delu Rafka Valenčiča v prihodnji številki tiskane Družine (1/2023), ki izide v prvih dneh januarja.

Kakšni so bili odzivi?

Odzivi med bralci, zlasti duhovniki in kateheti, so izražali hvaležnost za objavljene dokumente. Profesorji in študentje na Teološki fakulteti in njenih ustanovah so imeli na voljo novejše poglede na teološko problematiko današnjega sveta: na odnos med vero in znanostjo, na svetopisemske in etična vprašanja, na razvoj bogoslužnih obredov in njihovo prenovo v času koncila, na pomen ljudskih pobožnosti, zlasti pa na vlogo kristjana – laika v Cerkvi in v svetu. Vprašanja, ki jih je koncil le nakazal, so tako dobila nov odmev v teh besedilih. Danes si ne moremo predstavljati teološke misli po koncilu brez teh besedil in ustreznih razlag »novega in starega«.