Ivo Jevnikar med razlago v spominskem parku na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

S tovrstnimi izleti (romanji, obiski) so začeli leta 2019, ko smo 9. novembra obiskali tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945, slovenski begunci, pred njimi, med vojno, pa interniranci v fašistična taborišča. Po ogledu taborišča v Viscu je sledil obisk vojašnice v Monigu pri Trevisu, kjer smo bili prisotni ob postavitvi spominske plošče v spomin na medvojne internirance in povojne begunce v tamkajšnjem taborišču, nato smo se ustavili še v bližnjem Zermanu, kjer je bilo junija 1945 posvečenih sedem slovenskih begunskih bogoslovcev.

Potem je udarila epidemija covida, ki je za dve leti preprečila tovrstne obiske. Z njimi so nadaljevali 12. marca 2022, ko so obiskali nekdanji fašistični taborišči Gonars in Chiesanuovo ter Padovo. Obiske so posvetili pesniku Francetu Balantiču, ki je bil interniran v Gonarsu, in p. Placidu Corteseju, dobrotniku slovenskih internirancev v Chiesanuovi.

Ivo Jevnikar med razlago v spominskem parku na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Obisk nekdanjega fašističnega taborišča na Rabu 

Tretji obisk so v soboto, 7. oktobra 2023 namenili fašističnemu taborišču na Rabu, ki je bilo razpuščeno pred 80. leti, ter grobu Božjega služabnika Antona Mahniča in grobu njegovega naslednika škofa Josipa Srebrniča v stolnici v mestu Krk na otoku Krku.

Izleta se je z dvema avtobusoma udeležilo 82 oseb iz matične Slovenije, Trsta, Gorice in Celovca, strokovno sta ga vodila, kot že prejšnja dva, publicista Ivo Jevnikar in Erika Jazbar, velika poznavalca vsakokratne tematike.

Med letošnjimi udeleženci ni bilo malo takih, ki so imeli očete, stare očete ali strice med taboriščniki na Rabu ali tudi drugje po Italiji. Nekateri izmed teh internirancev so po vojni postali žrtve še komunističnega režima. V spomeniškem in pokopališkem kompleksu v Kamporju na Rabu sta ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar in predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar položila venec pred mozaik v spominskem paviljonu. Ustvaril ga je sin pisatelja Ivana Preglja, slikar Marij Pregelj, ki je moral skozi sedem italijanskih in nemških taborišč. Ob nagovorih smo slišali tudi pesem Iga Grudna, ki je bil zaprt v taborišču Visco.

Obelisk v spominskem parku na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Taboriščnike so ubijali lakota in bolezni

Italijansko taborišče na otoku Rabu je bilo po smrtnosti sploh eno najhujših taborišč med drugo svetovno vojno. Med interniranimi so predstavljali dve tretjini Slovenci in eno tretjino Hrvati. Taboriščnikov niso ubijali, ampak so umirali za lakote in bolezni, zaradi krutosti Italijanov, ki so internirance stradali. Natančnih številk umrlih ni, saj so bili Italijani tudi glede tega zanikrni in niso vodili evidenc.

Taborišče je delovalo od 27. julija 1942 so 11. septembra 1943. Vanj so pripeljali okoli 15.000 ljudi. Zgovoren je podatek, da naj bi tu umrlo več tisoč ljudi, ve pa se za 1.488 imen. Med njimi je 163 otrok, mlajših od 15 let. Sprva so živeli v majhnih šotorih za štiri osebe, iz časa prve svetovne vojne ter preperelih, brez izolacije in posteljnine. Za ležišče je bilo malo zdrobljene slame, ki je bila večkrat uporabljena. Z njo so se razpasle bolhe in uši. Za pokrivalo je vsak dobil vojaško odejo, ko se je od septembra naprej začel hlad in pihati izmenično burja in jugo, je ljudi zeblo. Trdovratna burja, ki v jesenskem času ni ponehala več dni, je okoli 80 % internirancem, na pol bosih in golih, z eno odejo, ki so jo z žico zapenjali pod vratom, povzročala dodatne zdravstvene težave.

Šele po letu 1990 je v spominski park na Rabu lahko prišlo kakšno majhno znamenje križa. FOTO: Ivo Žajdela

Prvi val umiranja se je začel že avgusta 1942

Krut prikaz taboriščnih razmer je dogodek v moškem taborišču, ko je 29. septembra 1942 prišlo ob neurju in dežju do izliva hudournika, ki se je razlil prek t. i. Trga lakote, voda je narasla do enega metra. Eden izmed italijanskih častnikov je skočil v vodo in iz nje rešil dva že nezavestna otroka. Odnesel ju je v sprejemno taborišče na hribu in ju položil na mizo v baraki pisarne. Proti jutru je komandant Cuiuli spodil ženske, starce in otroke nazaj v poplavljeno taborišče, oficirjem pa je očital, da v nobenem primeru ni dopustno spustiti »ribelle« (upornike) na drugo stran žice.

Posledice stradanja, mraza in slabih bivanjskih razmer so se začele vse bolj kazati na zdravju oktobra in v začetku novembra 1942. Vidni znaki so bili zabuhlost obraza, vse več griže in trebušnega katarja. Prvi val umiranja se je začel že avgusta, drugi proti koncu oktobra in je naraščal do januarja 1943. Bili so primeri čudnih umiranj, ko so mladi, na videz zdravi ljudje zvečer brez znakov obolenja legli spat, zjutraj so jih sotrpini našli mrtve pod šotorom.

Mozaik Marija Preglja. FOTO: Ivo Žajdela

Dva umrla v eni krsti

Julija 1942 je fašistična uprava določila prostor, oddaljen približno 20 minut JZ od taborišča, za pokopališče, ki so ga ogradili z 1,5 m visokim zidom. Mrliče so nosili oslabeli interniranci, ki so bili večinoma le še okostnjaki. V jesenskih in zimskih dneh so na dan potrebovali od sedem do 20 krst (lesene, zbite iz surovih desk in polne špranj), skozi špranje krst pa so se umikale s človeških trupel številne uši na ramena nosačev. Krste so polagali v dolg jarek, tudi po tri drugo vrh druge. V krsti sta bila velikokrat po dva mrliča, čeprav so Italijani uradno pokopali le enega. Tudi nagrobni napis na križu je izkazoval le enega. Da gre za dva, so ugotovili nosači, kadar so padali in je iz krste padlo po dvoje trupel.

Skupinski posnetek pri spominskem parku na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Fašisti in komunisti ter njihovo nasilje

Šotore so zamenjali z barakami, ko jih je veliko zaradi nemogočih razmer že umrlo. Umirali so zaradi dehidracije, podhranjenosti, nalezljivih bolezni in mraza. Vode niso imeli niti za pitje, hrana je vsebovala pol manj kalorij od najnižje vrednosti, ki še zagotavlja preživetje. Komunisti so se tajno organizirali v »Osvobodilno fronto« in ta organizacija je po razpustu taborišča po kapitulaciji Italije prevzela nadzor nad njim. Tako kot v Sloveniji v tem času so pospremili italijanske vojaške domov, nasilje pa so izvajali nad Slovenci, ki jim politično niso ustrezali, več so jih celo ustrelili. Na Rabu torej Italijani niso ubijali z orožjem, to so ob koncu počeli komunisti, ki jih je vodil zadrti aktivist Jože Jurančič. Ob Informbiroju leta 1948 je komunistični režim Jurančiča odpeljal na sosednji Goli otok. Naneslo je, da je Jurančič leta 1953, ko so na Rabu delali spominski park, tam kot golootoški suženj delal spomenik samemu sebi.

Skupinski posnetek pri spominskem parku na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Italijani in partizani ter njihovo nasilje

Ob tem treba jasno povedati, da so za internacije, tako italijanske in nemške s slovenskega ozemlja, sokrivci komunisti, ki so okupacijo izkoristili za revolucionarni (nasilni) pohod na oblast. Proti okupatorju so leta 1942 izvajali na videz nesmiselne »akcije«, v resnici so bile premišljene, z namenom, da se je okupator znašal nad civilnim prebivalstvom, to pa je potem zaščito iskalo pri »partizanih« – torej, pri krivcih za to gorje. Tako imenovana italijanska ofenziva poleti in jeseni 1942 na Notranjskem in Dolenjskem je bila zaradi »partizanskega« nasilja, ki je bilo racionalno nesmiselno ter za Slovence škodljivo, z zločinskim namenom komunistov pahniti in držati preproste ljudi v primežu nasilja.

Posebna zgodba je gradnja spominskega parka na Rabu. Po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja so ga zgradili leta 1953. Arhitekt ga je postavil na grobovih pokopališča. Grobovi so do takrat imeli križe z imeni in grobne gomile. Vse to je Ravnikar »počistil«, grobove »zbrisal« in naredil komunistični spomenik, v katerem ni niti enega znamenja križa, pač pa je komunistični simbol rdeča zvezda.

Janez Kraševec in Ivan Škrlj pri spominski ploščici umrlega sorodnika na Krku. FOTO: Ivo Žajdela

Sorodniki so obiskali kraj treh umrlih

Izleta so se udeležili tudi Ivan Škrlj s Slemena pri Velikih Blokah in njegov bratranec Janez Kraševec z ženo Ireno z Jeršanovega pri Sveti Trojici, vsi trije potomci interniranih ali umrlih sorodnikov na Rabu.

Ivan Škrlj se je spominjal strica Alojzija Korošca z Jeršanovega pri Sv. Trojici na Blokah. V pogovoru mi je povedal, da so strica, bil je še samski, Italijani odpeljali na Rab v času italijanske ofenzive poleti 1942. Takrat so požgali pol vasi Jeršanovo, kot tudi okoliške vasi in ugrabili trideset moških, ki se niso skrili, saj nihče ni slutil, da bodo sledile tragedije. V skupini je bil tudi oče njegove žene Jožice, Franc Bečaj s Hruškarij v župniji Sv. Vid, in Jože Žnidaršič iz Sv. Trojice. Vsi trije, Korošec, Bečaj in Žnidaršič, so od lakote umrli na Rabu. Zdaj so sorodniki v spominskem parku našli vse tri njihove ploščice z imeni na simboličnih grobovih.

Na Rabu je bil tudi oče Ivana Škrlja, ki je prišel domov v manjši skupini januarja 1943, nakar se je pridružil vaški straži v Novi vasi na Blokah. Z ženo sta že imela dva otroka, žena pa je bila v času internacije tudi noseča. Sin je prepričan, da bi drugače zaradi lakote umrl tudi on, in tako ga ne bi bilo.

Drugi umrli, Franc Bečaj, je doma zapustil ženo in tri mesece staro hčerko. Ta hčerka Jožica se je poročila z Ivanom Škrljem, ki je spomnil, da njegova žena ni poznala očeta, ki je umrl na Rabu. Rab sta obiskala prvič leta 1965, potem pa še nekaj krat. Poudaril je, da ime Rab za njih ne pomeni turističnega otoka, kot danes za množice ljudi, ampak podobno kot ime Dachau.

Tretji umrli, Jože Žnidaršič, je bil stari oče Irene Kraševec, ki je zdaj z možem Janezom obiskala Rab.

Grob škofa Antona Mahniča v stolnici v Krku. FOTO: Ivo Žajdela

Škofa Anton Mahnič in Josip Srebrnič

Po kosilu na Rabu nas je trajekt prepeljal na sosednji otok Krk, kjer smo v mestu Krk obiskali stolnico, v kateri sta pokopana škofa, slovenska primorska rojaka dr. Anton Mahnič iz Kobdilja, krški škof je bil 24 let (1896–1920), in dr. Josip Srebrnič iz Solkana, ki je bil krški škof 43 let (1923–1966). Gre za osebnosti, ki sta med Slovenci premalo ali enostransko poznani (Mahnič) kljub nekdanji vodilni vlogi med katoliškimi izobraženci, med domačini na Krku in na Hrvaškem pa sta zelo spoštovani. Oba škofa nam je že prej na avtobusu predstavila Erika Jazbar, ki je spomnila na Mahničevo izpostavljeno delo na publicističnem področju, njegovo premočrtno katoliško držo, polemiko s pesnikom Simonom Gregorčičem, leta 1919 so ga Italijani, ko so po prvi svetovni vojni zasedli otok Krk, internirali v Italijo. Tam je zbolel in potem hitro umrl, pokopali so ga v Zagrebu. Leta 2002 so ga prenesli v krško stolnico, kjer ima v stranski kapeli lepo grobnico z obširno predstavitvijo. Hrvati so leta 2013 začeli s postopkom za blaženega. Pri Srebrniču je omenila tudi, da kljub dolgi odsotnosti nikoli ni pozabil na rodno Slovenijo.

Grob škofa Josipa Srebrniča v stolnici v Krku. FOTO: Ivo Žajdela

Ob slovenskem petju sta obiskovalce gostoljubno sprejela in nagovorila krajevni škof p. Ivica Petanjak ter generalni vikar Franjo Velčić, ki je tudi zgodovinar in arhivar ter avtor več del o krajevni zgodovini in obeh škofih.

Kot je povedala ena od udeleženk: »Krasen sončen dan in prijetna družba sta lepo zaokrožila oktobrsko soboto, pustila lepe spomine ter iskreno željo, da to romanje ni bilo zadnje.«

Damjana Kern Andoljšek. FOTO: Ivo Žajdela

Damjana Kern Andoljšek: To niso običajni turistični izleti

Po izkušnjah to niso običajni turistični izleti, klasične strokovne ekskurzije ali organizirana romanja, ampak je človeku odprtega duha in srca omogočeno, da vsebinsko ter duhovno bogata spoznanja teh poti doživlja in odmerja, kakor sam čuti, da je prav. Tokrat smo odšli po poteh internirancev na Rabu in Slovencev na Krku. Erika Jazbar in Ivo Jevnikar sta nam na celovit način približala pekočo preteklost kvarnerskega otoka Raba, kjer so v prenatrpanem taborišču v slabih higienskih razmerah in vsesplošnem pomanjkanju umirali naši ljudje. Tudi o obeh primorskih rojakih, pomembnih krških škofih Antonu Mahniču in Josipu Srebrniču, smo ob nadvse prijetnem strokovnem vodenju lahko izvedeli marsikaj novega.

Rok Klemenčič. FOTO: Ivo Žajdela

Rok Klemenčič: osvetli razumevanje tistega časa

Rad se udeležujem ekskurzij v organizaciji Rafaelova družbe. S prijatelji in znanci največkrat spoznavamo slovenske stopinje onkraj meja naše matične domovine. Zadnja leta v tesnem sodelovanju s knjižnico Dušana Černeta pa tudi kraje trpljenja in groze naši rojakov. Obiskali smo že taborišča v Italiji, tokrat na otoku Rabu. In ker me vsa ta tematika tudi malce zanima, se ni bilo težko odločiti, da se pridružim tej skupini. Na teh poteh izvemo marsikaj iz nam slabo poznane ali nepoznane preteklosti Slovencev, in to še dodatno osvetli dogajanje in razumevanje tistega časa. Ravno tako tudi pomembne osebnosti, ki so delovale v teh krajih in so žal pozabljenje ali pa pogosto predstavljene enostransko.

Ana Gregorič. FOTO: Ivo Žajdela

Ana Gregorič: Zgodovina seveda vpliva na sedanjost

Ekskurzije na Krk in Rab sem se udeležila, saj mi je ostala v zanimivem spominu ekskurzija v Monigo pred nekaj leti. Rab in Krk običajno, vsaj v poletnih mesecih, povezujemo predvsem z morskim oddihom. Tako omemba taborišča mlajšim generacijam v te kraje prikliče asociacijo le na Goli otok. Pretekla in polpretekla zgodovina seveda vplivata na sedanjost, sedanjost pa na prihodnost. Le za las smo ujeli stik z generacijami, ki so kot otroci doživeli razburkano, pogosto travmatično zgodovinsko dogajanje ali pa so to neposredno doživljali njihovi bližnji. Udeležba na tovrstnih ekskurzijah in romanjih (mi) daje novo védenje, približa stik z zgodovino, križa poti, daje nove, spoznava pretekle ideje, uči o človeških lastnostih in usodah, omogoča stik z lepim, zanimivim, neodkritim.

Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe. FOTO: Ivo Žajdela

Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe

Sodelovanje s Knjižnico Dušana Černeta iz Trsta nam je v veliko veselje. To je povezovanje samo po sebi, ne le med ustanovama, pač pa se na ta način redno srečujejo ljudje z obeh strani meje. Poleg tega so nekatera izmed teh medvojnih taborišč povezana tudi s povojnimi slovenskimi begunci, tako da je v dogajanje vključeno še zdomstvo. Kolikor je znano, so bila italijanska povojna taborišča za Slovence doslej v smislu obiskov povsem prezrta. Rab je postal zloglasni simbol zaradi izredno slabih razmer, saj je terjal tolik odstotek smrtnih žrtev, da je primerljiv z nemškimi uničevalnimi taborišči. Justin Stanovnik je dejal, da je s takimi pošastnimi prizori, kot jih prikazujejo denimo Rab, Teharje, Gulag, Lubjanka, Goli otok in Auschwitz zgodovina dokončno ovrgla misel, da bi človek lahko bil bog: nosilec sveta in nosilec sebe. Na ta način povzročeno trpljenje je več kot zadosten razlog, da te kraje obiskujemo. Poleg tega pa jim je režimsko zgodovinopisje nadelo še neznosno ideološko kopreno. Že na Rabu povprečen taboriščnik ni mogel razumeti, zakaj jih tako gnevno obkladajo z banditi in komunisti, še bolj sprevrženo pa je bilo v desetletjih po vojni, pravzaprav vse do danes. Zato se na take poti podajamo v trdnem prepričanju, da si vse te naše žrtve pa tudi udeleženci naših ekskurzij zaslužijo spoštljiv obisk iz čiste človečnosti, brez izkrivljanja in ideoloških primesi.

1/16