Gore se v vsakem letnem času odenejo v drugačna, a vedno zanimiva oblačila. Spomladi nas vabijo z mavričnimi barvami pravkar prebujenega cvetja, poleti s toplimi sapami, ki ogrevajo resnobno skalovje, jeseni pa z umirjenostjo porjavelih trav ter porumenelih macesnov, ki v sebi že nosijo nadih minljivosti. Saj potem ni čudno, če človek ne ve, kdaj je najprimernejši trenutek za obisk kakšne gore! Prebiranje planinskih vodnikov, poslušanje drugih pohodnikov in akrobacije s prostim časom zmedo še povečujejo. Dokler se nekega dne ne odpravimo na pot in ugotovimo, da smo ujeli ravno pravi trenutek. Kdo pa ve, kaj bo jutri!

Raduha je najvzhodnejši dvatisočak v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki ga od najvišjih vrhov tega gorstva ločuje globoka dolina reke Savinje. Če jo gledamo s severa, daje vtis mogočne gore s strmimi stenami in odsekanimi robovi, na jugovzhodu pa so njena pobočja položnejša in poraščena z iglavci. Raduho planinci radi obiskujejo. Deloma zaradi lahkega pristopa, deloma pa zaradi številnih zanimivosti. Med temi je treba na prvem mestu omeniti Snežno jamo, ki so jo pred dobrimi dvajsetimi leti odkrili jamarji iz Prebolda in v kateri si lahko ogledamo ledeno dvorano, stalaktite, stalagmite in druge mojstrovine narave.


Da današnji izlet ne bo prenaporen, se bomo na Raduho povzpeli s planine Vodol, ki leži pod njenimi severovzhodnimi pobočji. In kako pridemo tja? V naselju Struge, kakšne tri kilometre pred Lučami, zavijemo z glavne ceste Ljubno–Luče na stransko cesto, ki gre do planinske koče na Loki pod Raduho in naprej proti Snežni jami. Najprej vozimo dobre tri kilometre po asfaltu, potem pa še dobrih osem kilometrov po makadamu.

S križišča na planini Vodol, kjer pustimo avto, nas puščica ob napisu Javorje usmeri proti severu. Po nekaj minutah hoje po makadamu zavijemo pod bližnjo kočo na markirano pot, ki Raduho povezuje s Smrekovcem. Ta pot nas kmalu popelje med redko drevje, kjer zavijemo ostro v desno. Saj bi šli najbrž lahko tudi naravnost, ampak markacije so vendarle bolj zanesljivi kažipoti kot naši občutki. Čez čas spet stopimo na širšo gozdno pot, ki se kmalu konča in skoraj neopazno spremeni v dobro uhojeno stezico. Hoja po njej je zložna in prav nič utrudljiva, zato imamo čas za radovedno preiskovanje okolice. Ker nam razgled omejujejo drevesa, bolj opazimo bližnje stvari: mravljišča, v katerih vse vrvi od mrzličnega gibanja, lišaje ki visijo z vej, hrošča, ki hiti čez pot. Po tridesetih minutah pridemo do manjše jase, ki ji znova sledi pas gozda. Ko se drevje naposled razmakne, zagledamo pred seboj prostrano planino Javorje. Naša steza se pridruži kolovozu, ki v ravni črti prekinja pašnike in nas v naslednjih minutah pripelje do bližnje koče. Od tod nadaljujemo proti zahodu. Pod našimi nogami znova zahrešči pesek in pot se polagoma usmeri navzdol. Na ostrem ovinku zavijemo desno na stezo, po kateri se spustimo do Koče na Loki.

Med počitkom pri koči, nad katero stoji lična kapelica, nam pogled kar naprej uhaja navzgor. Vrh je tako blizu in hkrati tako daleč – kot vsak cilj, ki si ga zastavimo v življenju. Blizu, ker vemo, da lahko z malo truda dosežemo neverjetne stvari, daleč, ker včasih kljub nadčloveškim naporom ne zmoremo niti najmanjšega koraka.

Od koče krenemo desno prek travnate strmali. Po nekaj metrih se steza obrne levo navzgor ter zavije med drevje, ruševje in malinovje. Vzpon je ravno pravšnji, da se nekoliko ogrejemo in ne utrudimo preveč. Pot je široka in prav nič nevarna, zato ni čudno, da je na njej toliko družin z otroki. Tiste, ki že do potankosti obvladajo umetnost hoje, morajo starši še zadrževati, sicer bi kar poleteli navzgor. Drugi, katerih koraki so še negotovi, pa se zadovoljno zibljejo na očetovem hrbtu. Višje se začne svet odpirati, tako da se nam pogled zaustavi šele na visokih vrhovih na drugi strani Savinje. Z desne se nam priključi pot od Koče na Grohatu, ki leži na severni strani Raduhe (od te koče vodi na vrh tudi zavarovana plezalna poti, ki pa ni primerna za vrtoglave). Čez nekaj minut se naša steza povsem približa robu, za katerim pada pečevje navpično v globino. Tu je res treba paziti, da nas radovednost ne zapelje predaleč, še posebej ker imamo na tej strani prostora na pretek. Zdaj smo že tik pod vrhom. S te strani se nam kaže kot lepo oblikovan stožec, ob prihodu nanj pa ugotovimo, da stojimo na prostranem travnatem slemenu.



Zaradi odmaknjene lege je razgled z Raduhe zelo obširen. Na jugozahodu vidimo osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp z vitko Ojstrico, ki se pne nad Robanovim kotom. Na severu je skoraj na dosegu roke razpotegnjena Olševa z osamljenimi domačijami, desno od nje pa se v ozadju dviga Peca. Gosto poraščena gmota na vzhodu je Smrekovško pogorje, ki se v južnem delu naslanja na Golte. Na jugu pa našo pozornost privlači predvsem slikoviti Rogatec, za katerim se skriva gozdnata Menina.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: planina Vodol (dostop iz naselja Struge, 3 kilometre pred Lučami)

Višinska razlika: približno 750 metrov

Dolžina vzpona: 3 ure

Težavnost: pot je lahka

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Elizabete na Ljubnem ob Savinji in v župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Lučah.