Dinozavri v jaslicah
Bliža se čas postavljanja jaslic. Imam vnučka, ki se tega zelo veselita. Vsako leto hočeta poleg ovčk in pastirčkov postaviti tudi svoje plastične dinozavre in druge pravljične junake, ki jih hranita pri meni. To naredita tudi doma. Skušam jima dopovedati, da to ni primerno, vendar na ta račun prelijeta marsikakšno solzico.
Breda

Jaslice nam pomagajo, da si laže predstavljamo božično skrivnost. Prvi jih je postavil sveti Frančišek Asiški, ker je tako želel podoživeti Jezusovo rojstvo. Ko je bila v Ljubljani svetovna razstava jaslic, smo si lahko ogledali pisano paleto različnih upodobitev svete družine. Vsako ljudstvo jo je »prestavilo« v svoje okolje. Jezušček s črno poltjo, s poševnimi očmi, v indijanskih oblačilih …

Sporočilo božiča je, da Jezus tudi danes prihaja med nas, kjer koli smo, v naše domove in v naša srca. Morda bi bilo najbolj primerno, da bi postavili današnje jaslice sredi nakupovalnih središč, kjer ljudje mrzlično iščejo proizvode, ki bi jim ustvarili božično razpoloženje, ali doma pred televizijo, katere podobe polnijo praznino v dušah gledalcev. Tako bi se Bogu mogoče le uspelo dotakniti zbeganih iskalcev. Božič še posebej nagovarja otroke. Jezus prihaja v njihov svet, četudi je poln plastičnih dinozavrov in vojakov. Lepo je, če mu vsaj na božični večer vsi ti domišljijski junaki, ki napolnjujejo otrokovo domišljijo, dajo prednost in se mu poklonijo.

Težko vam svetujem o tem, ali naj vnučkoma pustite prinesti dinozavre v jaslice. Gotovo z njima spregovorite o tem, da so dinozavri izumrli, da so palčki in Sneguljčica iz pravljice, da pa Jezus resnično živi. Sicer to že vesta, če resnično živite svojo vero. Lahko pa dinozavre postavita na polico ob jaslicah, če bi se Jezušček z njimi želel igrati, ko ponoči ne bo mogel spati.



Hčerka se boji duhov
Osemletno hčerko je zelo strah teme. Zvečer puščamo luč na hodniku prižgano. Pravi, da se boji duhov umrlih, in sprašuje, ali jo lahko pridejo pogledat iz nebes. Ko je slišala o prikazovanjih Jezusa in Marije, se je začela plašiti tudi tega.
Miran

Otroci so zelo dovzetni za vse, kar je pretresljivo. Najbolj »zastrižejo z ušesi«, ko se kdo pogovarja o šokantnih temah. Tudi filmi, knjige in časopisi z okultnimi vsebinami jim niso težko dostopni. Škoda je, ker se tako v marsikaterega malčka naseli globok strah.

S hčerko se o njenih strahovih pogovarjajte zelo previdno, da je ne bi še dodatno obremenili. Poizvejte, kako in kdaj so se v njej pojavila ta vprašanja, ker ji lahko onemogočite prebiranje neprimernih vsebin ali se vsaj pogovorite, kako naj ravna, ko bo na primer v knjižnici prišla do knjige o okultnem ali ko bo poslušala pogovore o duhovih. Če je le mogoče, naj se takim temam izogiba.

Ko ji govorite o nebesih, se vživite v njen način razmišljanja. Umrli je ne bodo prišli »pogledat« iz nebes. Tam molijo za nas, ker nam želijo dobro, prav zato nas tudi gotovo ne bodo strašili.

Še manj bi si želela, da nas je strah Jezusa in Marije. Vsakega človeka imata neskončno rada in vesta tudi to, česa se boji. Tudi vaši hčerki želita najboljše, zato ji ne bosta storila ničesar, kar bi ji škodovalo. Še več, ko jo je strah, naj se spomni nanju ali na angela varuha, ker jo varujejo.

Pred spanjem lahko deklici berete pravljice ali zgodbe, ki ne govorijo o hudobnih mračnih silah. Pozabavajte jo s kakšno šalo, anekdoto … Sproščeno se pogovorite o dogodkih, ki so se zgodili tisti dan, o prijateljih, ki jih je srečala … Morda je dobro, da se pogovarjate v temi, da se privadi nanjo, če pa želi, lahko pustite, dokler ne zaspi, luč na hodniku še vedno prižgano.



»Bog te je dvakrat zapekel«
Veroučencem se je letos pridružila deklica z juga. Čeprav se trudi navezovati stike s sošolci, je ti ne sprejmejo. Slišala sem otroka, ki ji je rekel: »Pri meni že ne boš sedela, Bog te je dvakrat zapekel.« Čeprav sem jim prepovedala takšno govorjenje, opažam, da se takrat, ko me ni zraven, otroci do nje še vedno obnašajo nestrpno. To naj bi se dogajalo tudi v šoli.
Katehistinja

Otroci so lahko zelo kruti, če jih nihče ne vzgaja k občutljivosti do drugih, saj zelo prvinsko uveljavljajo svojo moč. V otrokovem ravnanju se lahko hitro prepoznamo odrasli. Koliko nestrpnih idej sprejmejo mladi v svojih družinah ali prek medijev (pomislimo na gonjo proti družini Strojan).

Prav je, da ste ostro prekinili nestrpno obnašanje veroučencev. Dober učinek takšnega ravnanja je viden že v tem, da so prenehali neprimerno govoriti v vaši navzočnosti. Odnosu do drugačnih lahko posvetite veroučno uro. Otroke spodbudite k razmišljanju, katere dobre lastnosti ima vsak izmed njih. Lastnosti, ki jih pri omenjeni deklici ne sprejemajo, poudarite kot zelo pozitivne. Naj pomislijo, koliko časa se poleti sončijo, da dobijo vsaj malo barve, ona pa ima vse leto temnejšo polt. Poudarite, kakšno prednost ima, ker zna najmanj dva jezika. Kako se bodo morali sami truditi z učenjem tujega jezika, če ga bodo hoteli vsaj za silo osvojiti. Če bo deklica želela in če se bodo zanimali, naj jim spregovori v maternem jeziku.

O strpnosti obzirno spregovorite tudi na srečanju s starši. Oni imajo na otroke največji vpliv in mogoče se še sami ne zavedajo, kdaj jim vcepljajo negativen odnos do drugačnih. Naj se o tej problematiki pogovorijo doma.

Če smo nestrpni do tujcev in drugačnih, ne moremo v resnici živeti svoje vere. Mogoče bo otroke presenetilo, da je bil Jezus kot otrok tujec v Egiptu, pa tudi njegova polt je verjetno temnejša, saj prihaja iz Palestine.



(Pre)kratke hlače v cerkvi
Šestnajstletna hčerka je bila s prijateljicami na morju v tujini. V nekem mestu so si želele ogledati katoliško cerkev, vendar jim niso dovolili vstopiti, ker so bile po njihovem mnenju oblečene v prekratke hlače in majice brez rokavov. To se dekletom zdi neumno, saj je večina mladih danes oblečena tako. Oblačila niso bila preveč izzivalna. Sprašujejo se, ali Bog gleda na obleko oziroma ali cerkev tako izraža strah pred telesom.
Jana

Res bi bilo smešno trditi, da Bog gleda na obleko, ko pa do potankosti pozna naše telo in dušo, vendar pa je obleka tudi pomembno sporazumevalno sredstvo.

Sprejemljiv način oblačenja je odvisen od kulturnega okolja, pa tudi od trenutnih okoliščin, v katerih smo. Za pripadnike afriškega plemena ne bo mogoče nič posebnega, če bodo razgaljeni prisostvovali pri maši. Takšen način oblačenja je globoko zapisan v njihovi civilizaciji. V naši civilizaciji pa določene priložnosti zahtevajo posebno obleko. Ne gre le za cerkveno okolje. V gledališče ali opero navadno ne hodimo v kratkih hlačah, tudi na pomembne obiske se odpravimo urejeni.

Cerkev je prostor »pomembnega obiska« – posebnega srečanja z Bogom. Koliko ur presedi dekle pred ogledalom, da se polepša za svojega fanta, ko gresta skupaj na večerjo. Kako dobro se počuti, ko vidi, da se je uredila prav zanj. Gotovo je dragocena izkušnja, ko zjutraj, preden vstanemo, z Bogom »klepetamo« v pižami, ko pa se srečamo z njim med drugimi ljudmi na javnem prostoru, kot je cerkev, spregovorimo o svojem odnosu do njega tudi prek obleke.

Kratke hlače so lahko čisto spodobne, vendar v njih ne bomo šli na javno srečanje z ravnateljem šole, češ da se ne sramujemo svojega telesa. Zahteva, da svetišče obiščemo v primernih oblačilih, ne izraža prikritega strahu pred telesnim, temveč željo, da se oblečemo, kot bi se za javno srečanje z osebo, ki jo globoko cenimo in jo imamo radi.