Knjiga obsega 624 strani, je plod večletnega raziskovanja, v njej pa je avtor predstavil t. i. vzporedni mehanizem, to je skrivno organiziranje gospodarstva in financ s pomočjo podjetjih v tujini, ki so delovala mimo oziroma vzporedno z uradnimi podjetji in ustanovami. Vse je organizirala UDV, to je Uprava državne varnosti, splošno znana kot Udba.

V nekaj letih so vzpostavili najhujši totalitarni sistem

Potem ko so komunisti v Sloveniji z vsesplošnim nasiljem komunistične revolucije med drugo svetovno vojno in okupacijo prišli na oblast, so takoj po vojni, ko so zavzeli vzvode oblasti, množično umorili glavne nasprotnike, medvojno protirevolucijo oziroma domobrance. Veliko ljudi se je pred nasiljem umaknilo v tujino. Komunisti so zapirali in na montiranih procesih na dolge zaporne kazni obsodili številne oporečnike in gospodarstvenike. Množično so zaplenili in »nacionalizirali« večino podjetij, prav tako zemljo. Hkrati s tem so vzpostavili močno in surovo tajno službo, ki je vzpostavila vsesplošni nadzor nad vsemi ter je postala strah in trepet pri ljudeh. V nekaj letih so vzpostavili najhujši totalitarni sistem.

Naslovnica knjige

Vse je strogo tajno organizirala UDV oziroma Udba

Ko so obvladovali tako rekoč vse in ker so državo hermetično zaprli s kar dvojno »železno zaveso« na mejah, na zahodu in nato še na vzhodu, so začeli iskati poti, kako priti do denarja, po možnosti do deviz. Ilegalno so začeli v tujini ustanavljati podjetja, preko katerih so prekupčevali najprej s cigaretami, nato pa še z drugimi izdelki. Vse je strogo tajno organizirala UDV oziroma Udba. Začetnik je bil Niko Kavčič, med vojno vosovec, po vojni oznovec in udbovec. Mreža se je z leti širila, vse pa je ves čas vodila Udba.

Sprva je bila ilegalna trgovina, kasneje so se usmerjali na finance

Rado Pezdir je v knjigi prikazal, kako je prišel do podatkov o tej zelo tajni združbi in dejavnosti. Večino podatkov je našel v udbovskem gradivu v Arhivu Slovenije, za novejši čas pa tudi v gradivu preiskovalne parlamentarne komisije. Knjiga je vsebinsko grozljiva in pretresljiva, saj jasno pokaže, kako se z demokratizacijo leta 1990 ni nič spremenilo, le ta skrivna dejavnost globoke države, kot jo imenuje, se je prilagodila razmeram.

Predstavitev knjige je bila v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je vzporedi sistem vzdrževala ob uradnem

Ker so komunisti po letu 1990 obdržali vse vzvode vodenja in odločanja v gospodarstvu, sodstvu in drugih ustanovah države, so z »vzporednim mehanizmom«, to je s svojo dejavnostjo v vzporednem sistemu, ki so ga vzdrževali ob uradnem, nadaljevali. Če se je sprva, po vojni, glavnina dogajala na gospodarskem področju (ilegalni trgovini), so se kasneje usmerjali na finance. Pri tem so najprej uporabljali manjše finančne organizacije v tujini, kasneje pa kar izpostave Ljubljanske banke v tujini.

Izjemna razvejanost vzporednega sistema

V knjigi je Rado Pezdir prikazal izjemno razvejanost tega vzporednega sistema, s katerim so upravljali komunisti preko Udbe. Na primer v poglavji Operacija Liechtenstein je osvetlil, kako je UDV praktično nekaj let za tem, ko je kot Ozna prišla iz gozda, leta 1951 svoje gospodarsko omrežje »obogatila« z vzpostavitvijo podjetja v Liechtensteinu in to omrežje obdržala v različnih pojavnostih do praktično včeraj. Kot pravi, je operacija Liechtenstein hkrati tudi zanimiva epizoda, saj se izkaže, da je bil v liechtensteinskem podjetju, ki ga je ustanovila Udba, tudi švicarski državljan, ki je bil partner UDV pri tihotapljenju cigaret. In kar je mogoče najbolj presenetljivo, UDV in Niko Kavčič sta prezrla dejstvo, da je bil ta Švicar dejansko sodelavec Stasija.

Leta 1990 se ni nič spremenilo, le skrivna dejavnost globoke države se je prilagodila razmeram. (Dr. Rado Pezdir)

Z Ljubljansko banko so organizirali tudi vzporedno bančništvo

Z nastankom Ljubljanske banke leta 1968 so organizirali tudi vzporedno bančništvo. Kot pojasni, je to vodila potreba po umestitvi banke in kreditnih razmerij v sistem vzporednega mehanizma. Prvi operativec tega sistema je bil Niko Kavčič in pa njegovi sodelavci iz ekonomskega oddelka UDV, takrat že vsi v preobleki bančnikov. Vrhunec vzporednega bančnega sistema je bila vzpostavitev züriške NLB Interfinanz, ki jo je ustanovila grupacija tržaškega Saftija, prevzela pa NLB.

Nazadnje se je ta Leviatan razlil v tranzicijo

Pezdir pravi, da je bil ta t. i. vzporedni mehanizem pošasten finančen sistem, ki si ga je zamislila partija in ga je uporabila vedno, ko je bilo treba stabilizirati njeno moč. Nazadnje se je ta Leviatan razlil v tranzicijo in prikrito omogočil partiji, da se je v neki novi pojavnosti vrnila v slovensko ekonomijo in bančništvo ter zadržala velik del svojega nekdanjega družbenega ter sistemskega vpliva. V knjigi natančno popisuje, kako je prišlo do rojstva tega najmočnejšega vzvoda partijske globoke države.

Dr. Rado Pezdir med predstavitvijo knjige. Foto: Ivo Žajdela

Zaprta še ena vrzel pri prikazu zločinskega komunističnega režima

Tranzicijsko omrežje po demokratizaciji leta 1990 se je lahko formiralo in stabiliziralo, kot pojasnjuje, iz treh razlogov. Najprej načina privatizacije, ki je omogočal v navezavi z državo in s pidi vzpostaviti lastniško strukturo, ki je omogočila posle. Potem je bil tu izvoženi kapital, ki se je vrnil v tranzicijo, na koncu pa je bila še stabilizacija bančnega sistema v podobi hobotnice NLB, ki je omogočala bankstersko kreditno poslovanje. »Ko enkrat določite učinkovit sistem razdelitve lastninski pravic in to prelijete s kapitalom iz vzporednega mehanizma ter zalijete vse skupaj še z neomejenimi krediti, seveda postanejo omrežja tranzicijski zmagovalci.«

Pezdirjeva knjiga zapolnjuje še eno vrzel pri prikazu izjemno zločinskega komunističnega režima, ki Slovenijo ugrablja in krotoviči še trideset let po demokratizaciji.