Na razgibanem reliefu Slovenije je med gorami in griči tudi nekaj otokov ravninskega sveta. Med njimi so še posebej zanimiva kraška polja, ki se ob obilnejšem deževju spremenijo v majhna jezerca, v sušnih delih leta pa jih preraščajo barviti travniki. Voda zaznamuje tudi življenjski ritem na dobre štiri kvadratne kilometre velikem Radenskem polju pri Grosupljem, po katerem vijugajo kar tri ponikalnice: Dobravka, Zelenka in Šica. Ob njihovih strugah se vrstijo značilni kraški pojavi, med sprehodom pa lahko začutimo tudi pestrost tamkajšnjega rastlinskega in živalskega sveta.

Za izlet po Radenskem polju imamo na voljo dve izhodiščni točki. Ena je v vasi Velika Račna, od koder se lahko povzpnemo tudi na sedemdeset metrov visoki osamelec Kopanj, kjer je tri leta otroštva preživel pesnik France Prešeren. Drugo izhodišče, kjer smo izlet začeli tudi mi, pa je Grajski vrt Boštanj, ki leži pod ostanki istoimenskega gradu. Tega je v 16. stoletju postavil Jakob Lamberg. Pozneje je bil nekaj časa njegov lastnik grof Rihard Blagaj, po katerem se imenuje znameniti blagajev volčin, med drugo svetovnovojno pa so grad – kot še toliko drugih po Sloveniji – požgali partizani.

Priletela je štorklja



Pot, ki pelje ob vznožju grajskega griča mimo podružnične cerkve sv. Martina, nas je hitro pripeljala do rečice Dobravke. Ko smo na informativni tabli prebirali podatke o njej in opazovali živalske sledi na blatnem bregu, smo nehote preplašili žabico, ki se je v strahu za življenje pognala v vodo. Potem smo odšli naprej po poljski poti v vas Zagradec pri Grosupljem. Dokler se je dalo, smo šli med hišami naravnost, nato smo zavili v desno in se znova približali rečici. Blizu klopi, kjer smo načeli zalogo piškotov, so na tleh ležali šopi ptičjega perja. Očitno smo se znašli na kraju umora, ki pa bo ostal neraziskan. Storilec je namreč pobegnil, žrtev pa izginila – najbrž v njegovem trebuhu.



Ker smo se nameravali prek Radenskega polja sprehoditi vsaj do Velike Račne, smo pri klopi zavili desno prek vode in na naslednjem razpotju levo. Pot je bila posejana z množico peščenih kupčkov, ki so jih izkopale žuželke. V bližnji kotanji sta v zavetju grmičevja neslišno plavali raci, visoko nad nami sta krožili kanji. Še dobro, da smo zaradi njunih piskajočih glasov pogledali navzgor, saj je ravno tedaj prek neba z iztegnjenimi nogami prijadrala štorklja. Otroci pa so se najbolj razveselili praznih polžjih hišic, ki jih je na rob lijakastih kotanj odložila narasla voda.



Med močili in retji



Uspeh naših družinskih izletov je večinoma odvisen od tega, ali znava pri otrocih vzbuditi radovednost za dogajanje v okolici. Na Radenskem polju se nama je to posrečilo, zato so brez težav prehodili skoraj deset kilometrov dolgo pot, na koncu pa še vprašali, kdaj bomo spet prišli tja. K njihovemu navdušenju niso toliko prispevali labodi in čaplje, saj smo jih opazovali le od daleč. Veliko zanimivejše je bilo tisto, kar smo videli od blizu. V stoječi vodi ob poti je poleg mresta lebdela poginula žaba, za nekim grmom smo odkrili spodnji del obglodane srnine noge. Ko smo ob pogledu na Kopanj prispeli do močila – manjše kotanje z nepropustnim dnom, v kateri se zadržuje deževnica –, bi v prepletu rjavih in zelenih stebel skorajda spregledali majhno rjavkasto žabico. Zato pa smo malce pozneje v mlaki, ki so jo oblikovale traktorske kolesnice, takoj odkrili pijavke. Ko smo eno potegnili iz vode, se je hitro prisesala na prst, z drugim koncem pa je nemirno preiskovala okolico. Zanimiv je bil tudi sprehod okoli presušenih retij, ki so ob obilnem deževju kraški izviri, med upadanjem vode pa požiralniki …



Ker se je v začetku aprila narava kljub visokim temperaturam šele prebujala, so rastlinsko podobo Radenskega polja najbolj zaznamovali močvirski tulipani. Že v teh dneh je pogled na polje precej drugačen, saj je ob vijugastih potokih ozelenelo grmičevje. Še bolj drugačen pa bo v drugi polovici maja, ko bo na mokrotnih travnikih zacvetela sibirska perunika, ki je tudi simbol nastajajočega krajinskega parka Radensko polje. Ta se bo – tako upajo domačini – morda že v kratkem pridružil več kot štiridesetim krajinskim parkom, ki so raztreseni po vsej Sloveniji.




IZLETNIŠKE DROBTINICE
Dostop: Dolenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Grosuplje, od koder nadaljujemo vožnjo do naselja Veliko Mlačevo. Tam še krajši čas vztrajamo na cesti, ki pelje proti Dobrepolju, nato pa zavijemo v levo proti cerkvi sv. Martina pod gradom Boštanj.
Sprehod: Po Radenskem polju vijuga razvejana kolovozna pot, ob kateri se vrstijo zanimivi kraški pojavi. Po njej se lahko sprehodimo od gradu Boštanj do približno pet kilometrov oddaljene vasi Velika Račna in naprej do Zatočnih jam. Pot, ob kateri je postavljenih nekaj informativnih tabel, ni posebej označena, vendar ji ni težko slediti. Ko je polje po obilnejšem deževju poplavljeno, pa seveda ni prehodna.
Več informacij: Krajinski park Radensko polje v ustanavljanju je izčrpno predstavljen na spletnem naslovu www.radenskopolje.si. Pred sprehodom po njem si priskrbite zloženko, na kateri so vrisane poti in naravne vrednote. Dobite jo v informacijski pisarni pod gradom Boštanj ali v tamkajšnjem gostišču.