Trgovina z lesom in splavarstvo sta na Savi zaživela že pred petsto leti, les pa so iz Savinjske doline mimo Radeč vozili do Beograda in naprej vse do obal Črnega morja. V srednjem veku je bil kraj znan po drznih vitezih Ostrovrharjih z bližnjega gradu Svibno. Danes so Radeče manjše mesto s približno 2.300 prebivalci, ki se lahko pohvali tudi s starim železnim mostom. V času gradnje je bil tretji največji v svoji kategoriji v celotni Avstro-Ogrski. Prav letos mineva 130 let od njegovega odprtja. 

Posavsko hribovje je največja slovenska pokrajina, ki obsega širok pas hribovitega sveta na obeh straneh reke Save med Ljubljanskim poljem in Sevniško kotlino. Na meji med savinjsko, zasavsko in posavsko regijo so ob izlivu rečice Sopote v Savo nastale Radeče, ki se kot Razach prvič omenjajo leta 1297, kot trg pa leta 1338. Zgodovina prvih naselbin na tem območju sicer sega v pradavnino (paleolitske najdbe orodja v bližnjih Njivicah), v času rimskega imperija pa je bila v Radečah (kraj se je imenoval Praetorium Latovicorum) pomembna 34. postaja rimskega pristanišča.

V srednjem veku je bil kraj znan po drznih vitezih Ostrovrharjih z bližnjega gradu Svibno. FOTO: Blaž Lesnik

Sprehod skozi staro mestno jedro

Pod grajskim gričem leži majhno mestno jedro z ozkimi ulicami in starimi stavbami. Cerkev sv. Petra (prva omemba leta 1429) stoji na vzhodnem delu naselja, na Starograjski ulici pa izstopa spomeniško zavarovan dvorec Turn, ki so ga dali leta 1575 zgraditi grofje Višnjegorski. 

Najstarejši del starega trga s svojo strugo zamejuje Sopota, ki se malo naprej izliva v Savo, novejši del mesta pa se širi navzgor ob Sopoti. Žal so od radeškega gradu, ki stoji na pobočju strmega hriba nad starim jedrom, ostale le zaraščene razvaline. Če se po Starograjski ulici spustimo mimo župnijske cerkve do desnega brega Save, bomo po približno petih minutah hoje prispeli do znamenitega železnega mostu.

Rekordnih enajst mesecev za tretji največji most v Avstro-Ogrski

Po več kot tridesetletnih prizadevanjih se je Radečanom posrečilo prepričati tedanjo cesarsko-kraljevo vlado, da je privolila v gradnjo mosta. Čeprav je bilo splavarskega prometa veliko, pa do konca 19. stoletja Save med Litijo in Sevnico ni bilo mogoče prečkati, saj mosta preprosto ni bilo. Domačini so najprej razmišljali o gradnji lesenega, vendar so bili stroški hrastovega lesa zelo visoki, obenem pa so se bali, da bi ga visoka voda ob poplavah odnesla. 

Leta 1894 je po rekordno hitri gradnji v zgolj enajstih mesecih zrasel železni most.

Leta 1894 je po rekordno hitri gradnji v zgolj enajstih mesecih zrasel železni most, ki se v enem loku še danes elegantno pne čez Savo. Dolg je 84 in širok osem metrov, stroški gradnje so znašali 85.000 goldinarjev. Njegova nosilnost znaša dvanajst ton, kar so preizkusili dan pred odprtjem: 50 parov konj in volov je po mostu od jutra do večera prevažalo savski prod. Most je preizkušnjo odlično prestal – usločil naj bi se le za dva centimetra. Vsi spoji na njem so med seboj kovičeni, v svojem času pa je tudi med strokovnjaki veljal za poseben tehniški dosežek. Danes je kot tehniški spomenik namenjen le pešcem in kolesarjem.

Pristno flosarsko doživetje

Pogled na »rečno cesto«, ki je bila nekoč celo edina povezava med kraji, je z železnega mosta vsekakor nekaj posebnega. Še bližji stik z mejno reko med Kranjsko in Štajersko deželo pa je moč doživeti na splavu, ki je v turistične namene prvič zaplul že leta 1998. Ponudbo so od takrat razširili in tako nas danes iz Pristana Savus odpeljejo na dve uri in pol trajajoče doživetje, na katerem spoznamo flosarske običaje in zgodovino splavarjenja. Med drugim izvemo, da je promet na Savi potekal v obeh smereh: dolvodno s tokom, kjer so se splavarji spopadali z zahtevnimi brzicami, gorvodno pa so nasprotni tok premagovali s pomočjo vlačugarjev, volov in konj. Na splavu, ki sprejme 70 ljudi, vam bodo postregli z odličnim golažem, obljubljajo pa tudi glasbo in ples.

Sava pri Radečah. FOTO: Blaž Lesnik

Po tematski učni poti Savus

Kdor bi Savo raje občudoval s kopnega, se lahko odpravi po pet kilometrov dolgi krožni učni poti Savus, ki se prav tako začne ob izlivu Sopote, kjer je privezan radeški splav. Gre za tematsko učno pot, opremljeno z informacijskimi tablami, ki nas popelje mimo Rekreacijskega parka Savus in graščine Dvor z grajskim parkom.

Krožna učna pot Savus je tematska učno pot, opremljena z informacijskimi tablami, ki nas pelje mimo Rekreacijskega parka Savus in graščine Dvor z grajskim parkom.  

Mogočno stavbo s poltisočletno zgodovino so zgradili grofje Višnjegorski, med drugim je bil v njej tudi ženski samostan, načrte za njeno preureditev pa je narisal sam Jože Plečnik, a žal do njihove uresničitve ni prišlo. Danes v prostorih graščine deluje Prevzgojni zavod Radeče. Ob predhodni najavi (gibanje okrog prevzgojnega doma je namreč omejeno) si velja ogledati graščinski park, urejen v angleškem krajinskem slogu v drugi polovici 19. stoletja. Drevesa so uvozili iz Trsta in ljubljanskega botaničnega vrta, izstopajo pa orjaška lipa, pendule, murve, orjaške močvirske ciprese, bukev s povešenimi vejami in japonska sofora.

Učno pot Savus so leta 2020 povezali z na novo urejenim bajerjem, kjer je nastala učilnica na prostem z devetimi interpretacijskimi točkami o ribah, rečnem ekosistemu in vodnem krogu. Na skupaj 760 metrov dolgi poti so postavljeni tudi zanimivi leseni počivalniki, drevesna opazovalnica, lesena knjiga ...

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (5/2024).