V 20. letih so poslušalci pomagali že marsikomu po svetu: začelo se je v Zambiji, skozi leta se je akcija večkrat selila na Madagaskar, pomagali pa so tudi Etiopiji, Ugandi, Kambodži, Ukrajini, Sloveniji in mnogim drugim. 

Letošnji pustni radijski program je v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije vabil k darovanju za misijon v Namaachi, kjer je dolga leta delovala slovenska misijonarka s. Zvonka Mikec. 

Teden pred Pustno Sobotno iskrico je na Radiu Ognjišče potekal pogovor s s. Zvonko, v katerem je predstavila razmere, delo v misijonu in povabila k darovanju. 

S. Zvonka, za Mozambik smo slišali že vsi, marsikdo pa ne ve, kje pravzaprav je ta država in komu bomo pomagali.

Gre za državo na jugu Afrike, ki gleda proti Madagaskarju. Velika je kar za 38 Slovenij! Pomagali bomo otrokom, ki so kljub veliki revščini veseli in nasmejani. Zadovoljni so z malim: da so skupaj, da se lahko igrajo. Nasmejani so tudi, če nimajo skoraj ničesar. 

Nekatere hišice so iz blata. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče

Kaj bi videli, če bi pogledali v vasi, od koder prihajajo otroci v vaš misijon?

Imeli bi zelo raznoliko sliko; večina otrok je s podeželja, nekatere hišice so iz blata, druge iz opeke, krite s slamo ali pločevino; nekatere imajo dva prostora, živi in kuha se pred hišo. 

Nekatere imajo tudi notri bivanjski prostor. Življenje se odvija na vasi – pred hišami. Sicer pa je tudi Namaacha kraj, ki se razvija, a počasi. Elektrike in vodovoda večinoma še ni. Družine so velike, otrok je najmanj pet do sedem, ker pa gre za obmejni kraj, hodijo mnogi očetje na delo v obrobne države in se domov vračajo le občasno. 

Nekateri si ustvarijo družino tudi na drugi strani in morajo skrbeti za res veliko otrok – tudi zato je toliko revščine. »Urejenih« družin ni veliko. 

Kaj vse vaša sestrska skupnost drži pod ogromno streho misijona?

Naš misijon je skoraj kot vas. Za najmlajše imamo otroški vrtec, v katerem je vsak dan okrog dvesto otrok. Potem sta tu osnovna in srednja šola ter internat za dekleta iz težkih socialnih situacij, ki prihajajo tudi iz drugih krajev. 

Imamo pekarno, v kateri pečemo za domače potrebe in za prodajo; vodimo tečaje računalništva in šiviljski tečaj, obdelujemo pa tudi lepo parcelo zemlje, na kateri pridelujemo banane, papajo in podobno. 

Nasmejani so tudi, če nimajo skoraj ničesar. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče

V formacijski hiši se pripravljajo dekleta, ki se odločijo za poklic Hčera Marije Pomočnice, da bodo nadaljevale z našim misijonskim delom. Hvala Bogu jih imamo precej. Redno prihaja na misijon 1500 otrok, potem pa je tu še oratorij ob koncih tedna, tisti, ki se prihajajo igrat na naša dvorišča, sobotne kateheze in nedeljske maše … Številka je zelo velika. 

Veliko otrok pride v šolo po morda edini obrok v dnevu. Nekateri otroci doma mogoče dobijo skodelico čaja in kos kruha, veliko pa je takih, ki niso niti večerjali. Skušamo jim pomagati. Obrok iz koruzne moke, ki ga dobijo otroci v vrtcu, je za nekatere prvi obrok tisti dan. Otroke marsikdaj boli glava ali trebuh prav zaradi lakote.

Kako je mogoče, da vaša sestrska skupnost poskrbi za vse to?

Don Bosko in Marija Mazzarelo sta nas naučila zaupati v Božjo previdnost, ki skrbi za nas. Vsak, ki pomaga in daruje, je iztegnjena roka te Previdnosti. Imamo še druge projekte, npr. botrstvo, pa tudi sami pridelujemo hrano. Včasih sama pravim, da je čudež, da vse to zdrži. 

Hvala vsem v domovini in v tujini za vse velikodušno delo. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče

Kaj vas najbolj veseli, kaj v vaše misijonsko srce prinaša največjo radost?

Radost prihaja, ko vidiš, da otroci rastejo in se razvijajo, da se za mnoge tudi z našo pomočjo odpira bodočnost; ko vidim dekleta iz internata, ki gredo naprej v srednjo ali višjo šolo, pridejo do izobrazbe, si najdejo zaposlitev … takrat rečem hvala Bogu, tu se ustvarja bodočnost. 

Ko vidim otroke vesele, razigrane, ki se zadovoljijo z malim … spominjam se začetka; največ veselja mi je dalo, ko sem odprla vrata in je takoj pritekel otrok, me objel, stisnil k sebi. Največ, kar lahko daš, je veselje, ljubezen, bližina – preprosto biti z njimi.

Kakšni so načrti za zbrana sredstva?

Radi bi zgradili veliko obednico, predvsem za otroke iz vrtca, pa tudi za dekleta iz internata, priložnostne obiske, srečanja – da bi imeli prostor za druženje, prostor, v katerem bi se lahko usedli in pojedli obrok. 

Vsak, ki pomaga in daruje, je iztegnjena roka Božje previdnosti. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče

Zdaj namreč jedo na tleh. Otroke bi radi vzgojili za način življenja z večjim dostojanstvom. Tudi, ko je dež, nimamo kam iti in odpovedujemo programe; prostor bi prišel prav kot igralnica, za oratorije, predstavitve za starše … Če pa bo mogoče, bi zgradili tudi kakšno dodatno učilnico. 

Kako bi poslušalce povabili še s svojimi besedami?

Najprej hvala vsem v domovini in v tujini za vse velikodušno delo. Vabim vas, da odprete srce  in roke za otroke v Mozambiku: kar ustvarjamo, je za bodočnost, za tiste, ki še pridejo. 

Povabim vas, da odprete srce, pomislite, da se Bog posluži vsakega izmed nas in tako izkazuje svojo ljubezen. 

Letošnja Pustna Sobotna iskrica je za otroke v Mozambiku zbrala kar 159.216 EUR sredstev, vsi bralci, ki še želite pomagati, pa lahko darujete prek Misijonskega središča Slovenije:

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 0201 4005 1368 933, Referenca: SI00 249207, Koda namena: CHAR, Namen nakazila: PSI 2022 – MOZAMBIK.