Kamelje dirke so bile na Arabskem polotoku dolgo časa v senci konjskih dirk. Šele po letu 1964 so se preoblikovale v športno prireditev z bogatimi nagradami. Razcvet naftne industrije in širitev mest so ogrozili tradicionalno življenje beduinov, ki je bilo tesno povezano s kamelami. 

Kamelje dirke so bile na Arabskem polotoku dolgo časa v senci konjskih dirk.

Voditelji arabskih držav poskušajo del tradicije ohraniti s kameljimi dirkami, ki jih danes prirejajo na večdnevnih festivalih v Avstraliji, Indiji, Keniji, Sudanu, Egiptu in arabskih državah Bližnjega vzhoda. Letos je bil na prestižni dirki v Savdski Arabiji nagradni sklad »težek« 80 milijonov rialov, kar je 19,5 milijona evrov. Zmagovalka osemkilometrske preizkušnje je dobila 1,84 milijona evrov.

Robot v sedlu

Enogrbe kamele so velike in hitre živali: dolge so do tri metre, visoke so okrog dveh metrov, tehtajo pa od 300 do 600 kilogramov. Na kratke razdalje tečejo s hitrostjo 65 kilometrov na uro, na dolge razdalje pa s hitrostjo 40 kilometrov na uro. 

Nekoč so jih na dirkah jahali otroci, da je bilo breme čim lažje.

Nekoč so jih na dirkah jahali otroci, da je bilo breme čim lažje. Zaradi pogostih poškodb so v ta namen uporabljali otroke, kupljene v Afganistanu, Bangladešu, Pakistanu in Sudanu. V začetku tega tisočletja pa so v Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu prepovedali uporabo otrok. Namesto njih so v sedlo posadili posebnega robota, ki ga kamelji trener upravlja iz avtomobila, vozečega ob dirkališču. Robot ima poleg zvočnika tudi bič, ki z udarjanjem spodbuja kamelo.

Leto kamel

Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO je letošnje leto razglasila za leto kamelidov. V družino kamel ali kamelidov spadajo enogrba in dvogrba kamela ter vikunja, gvanako, lama in alpaka, ki živijo v Južni Ameriki. Vse imajo še vedno velik gospodarski, družbeni in kulturni pomen. Najstarejši predniki kamel so živeli pred 44 milijoni let v Severni Ameriki, od koder so se razširili v Južno Ameriko in prek Beringove ožine v Azijo, v prvotni domovini pa so pred 11 tisoč leti izumrli.

Dvogrba kamela. FOTO: splet

Nepogrešljiva

Enogrba in dvogrba kamela se ne razlikujeta le po številu grb. Dvogrba kamela ima tudi krajši vrat in noge ter daljšo dlako.

Enogrba kamela ali dromedar živi v toplejših predelih in je veliko bolj razširjena od dvogrbe. Najdemo jo v severni Afriki, na Arabskem polotoku in v jugozahodni Aziji, kjer je že od začetka tretjega tisočletja pred Kristusom tesno povezana z domačim prebivalstvom. Dajala jim je meso in mleko, uporabili so tudi njeno dlako in kožo. Kamele so bile nepogrešljive za prenos tovora in ježo pri trgovini, potovanjih in vojskovanju.

Danes živijo kamele tudi v Avstraliji, kamor so jih naselili v 19. stoletju. Ker so po izgradnji cest in železnice postale nepotrebne, so jih spustili v naravo. Ker niso imele naravnih sovražnikov, so se močno namnožile. Populacija podivjanih enogrbih kamel v Avstraliji presega milijon osebkov. Brez človeškega posega bi se njihovo število v osmih do desetih letih podvojilo.

Populacija podivjanih enogrbih kamel v Avstraliji presega milijon osebkov.

V Somaliji živi sedem milijonov dromedarjev, ki jih redijo zaradi mleka. Po številu živali sledita Sudan in Kenija. Vse pripadajo udomačeni vrsti, saj je divja izumrla v prvem tisočletju pred Kristusom.

Divja dvogrba ali baktrijska kamela je kritično ogrožena, saj živi v puščavi Gobi le še dobrih šeststo osebkov. Izpostavljene so velikim temperaturnim nihanjem od minus 40 stopinj do plus 40 stopinj Celzija. Baktrijska kamela je dobila ime po antični pokrajini v Srednji Aziji v zgornjem in srednjem toku reke Amu Darje, kjer so jo domnevno 4.000 let pred Kristusom najprej udomačili. Udomačenih dvogrbih kamel je v Srednji Aziji, Mongoliji in na Kitajskem približno milijon.

Kamele so odlično prilagojene na puščavsko okolje.

Brez vode in hrane

Kamele so odlično prilagojene na puščavsko okolje. Izločajo zelo malo vode, zato lahko njihove iztrebke uporabijo za kurjavo brez sušenja. Med peščenimi viharji zaprejo nosnice, oči jim varujejo dolge trepalnice, goste obrvi in tretja prozorna veka. Kamele so lahko ves teden brez vode, brez hrane pa zdržijo celo več mesecev. V tem času dobijo energijo iz maščobe, ki je shranjena v grbi. Pri hrani niso izbirčne. V ustih imajo posebne tvorbe, zaradi katerih brez škode jedo trnate in bodeče rastline, ki se jim druge živali izognejo že na daleč. Ko pridejo do vode, jo lahko v nekaj minutah popijejo do sto litrov. Hojo po puščavskem pesku jim olajšujeta dva močno sploščena in zaobljena prsta z roževinasto blazino na spodnji strani. Ker se pri hoji zibljejo, se jih je prijel vzdevek »puščavska ladja«.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (4/2024).