Puščava (gr. érēmos) v strogem pomenu besede predstavlja neobdelan in neobljuden samoten prostor, kjer ni ne prebivalstva ne pretiranega rastlinja. Korenina »erēmo-» ne pomeni absolutne nerodovitnosti, temveč neprilagojeno ozemlje, ki omogoča prosto rejo pastirjem in njihovim čredam. Tak kraj priskrbi potrebno tišino, zato je v Svetem pismu puščava prostor, kjer Bog bogato zagotavlja svojo navzočnost tistim, ki ga iščejo (Lk 1,80.3,2). V teh omejenih situacijah življenja se lahko razodene silovitost zla (Lk 4,1-13), kot tudi Njegova brezmejna vsemogočnost (Jn 3,14.6,31). Že v stari zavezi je puščava kraj mnogih Božjih razodetij (1 Kr 17,14-15; 2 Mz 3), z Janezom Krstnikom postane kraj oznanila in krščevanja (Mt 3,1), Duh odvede Jezusa v puščavo, da bi bil skušan (Mt 4,1), večkrat se Jezus umakne na samo, da bi molil k Očetu (Lk 5,16), in tja pošilja učence, da bi si odpočili (Mr 6,31). Sredi samotnega kraja (gr. érēmos) pomnožuje kruh (Mt 14,13-21) ter na golem kraju Golgote da svoj...