Cesarica

Zavetnica: Velja za zavetnico izgnancev, sirot, žrtev izdaje, cesaric; je priprošnjica proti smrti staršev.

Atributi: žezlo in lilija

Pulherija je bila že kot otrok izjemno bistra, izobražena in odločna; to ji je bilo gotovo v veliko pomoč, ko je morala po smrti svojega očeta namesto mladoletnega brata prevzeti državniške posle. V mladosti je doživela marsikatero trdo preizkušnjo, od potresov, požarov, pouličnih bojev, do grdih spletk in zahrbtnih umorov. Materinsko je skrbela za vzgojo mlajšega brata in sester; brata, bodočega cesarja, je dala vzgojiti v državniških vedah in vojaških spretnostih ter ga učila vladarske vestnosti, odločnosti, pravičnosti in lepega nastopa, predvsem pa ga je prežela s pravim duhom krščanstva. Tudi za to, da bi se laže in scela posvetila vzgoji brata in sester ter državniškim poslom in skrbi za ljudstvo, se sama ni omožila in je naredila zaobljubo devištva, ki jo je dala vklesati v ploščo pri oltarju. Vse svoje delo in skrbi je vedno izročala v božje varstvo, pred vsemi pomembnejšimi posli in odločitvami je pri Bogu iskala razsvetljenja in pomoči ter v prostem času redno prebirala Sveto pismo. Ljudstvo in dvor sta jo spoštovala, saj je imela velik čut za potrebe ljudi, velikodušno pa je podpirala tudi Cerkev. Večino svojih dohodkov je razdala cerkvam in revežem, zidala je cerkve, bolnišnice in gostišča ter pospeševala umetnost. V Carigrad je poleg relikvij štiridesetih mučencev dala prepeljati tudi zemeljske ostanke sv. Janeza Zlatoustega, ki je umrl na poti v pregnanstvo, kamor ga je poslala njena mati. V vladarskih spretnostih je bila pravo nasprotje svojega neodločnega očeta, saj je z dvora odstranila vse podkupljive in spletkarske uradnike ter si poiskala modre in poštene svetovalce. Zmagovito je odbijala napade Perzijcev in Hunov ter odločno posegala v verske spore. Bila je nasprotnica vseh verskih zmot, v stalnih stikih s papežem Leonom Velikim in cerkvenimi učitelji, imela velike zasluge za cerkveni zbor v Efezu in Kalcedonu. Vsa njena skrb pa je ob tem vedno veljala bratu Teodoziju II., ki pa ji tega ni znal vedno vračati. Z ženo, ki mu jo je izbrala, Atenaido, poganko, ki je pri krstu dobila ime Evdoksija, sta ji namreč zavidala cesarski naziv in velik ugled na dvoru. Vedno bolj sta tudi podlegala vplivu monofizitskega ministra Hrizapija, kar je pripeljalo do tega, da sta dala Pulherijo zapreti v samostan. Od tu jo je rešil škof Flavijan; cesarica pa se je umaknila na podeželje in tam nekaj časa preživela v samoti, prebiranju knjig in skrbi za uboge. Ko pa je videla, da se razmere v cesarstvu vedno bolj slabšajo, da je brat pod vplivom krivovercev, ki izkoriščajo njegovo neodločnost in netijo upore, se je vrnila v Carigrad in to bratu tudi jasno povedala. Hrizapij je moral v pregnanstvo in bil obsojen na smrt. Kmalu pa je umrl tudi Teodozij, tako da je Pulherija morala vnovič zavladati. Tokrat se je odločila in se, predvsem zaradi državniških koristi, poročila s slovečim senatorjem in generalom Marcijanom, ki pa je spoštoval njeno zaobljubo deviškosti. Z njegovo pomočjo jo je uspelo odbiti vedno hujše pritiske sovražnikov na meje rimskega cesarstva.

Ime: Ime izhaja iz latinske besede pulchra, kar pomeni »lepa«.

Rodila se je 19. januarja 399 v Carigradu (Konstantinopel), umrla pa julija 453 prav tako v Carigradu.

Družina: Rodila se je cesarju Arkadiju in njegovi ženi Evdoksiji. Poleg nje sta imela še štiri otroke: Flacilo, Teodozija, Arkadijo in Marino. Poročila se je s senatorjem Marcijanom.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot cesarico z žezlom in lilijo.

Goduje: 10. septembra.