Goriški muzej skrbi za zgodovinsko, arheološko in etnološko dediščino širšega območja Goriške.

Goriški muzej ima prostore v novi upravni stavbi v Solkanu, poleg vile Bartolomei, kjer so razstavni prostori. Osrednje razstavišče s stalno razstavo imajo v gradu Kromberk. Skrbijo za zgodovinsko, arheološko in etnološko dediščino širšega območja Goriške. Poleg razstav izdajajo bogate kataloge, ki spremljajo razstave, v zbirki Berila samostojne knjige in zbornik Goriški letnik, ki je dosegel že številko 40.

O Marku Vuku
V Goriškem letniku, zborniku Goriškega muzeja 2013–2014, številka 37–38, je objavljenih 23 prispevkov. Prvi del so posvetili umetnostnemu zgodovinarju Marko Vuku. Biografijo in bibliografijo o njem je naredil Andrej Ferletič. Objavili so dve Vukovi besedili: umetnostnozgodovinsko podobo Solkana in zapis o baročnem vodnjaku iz leta 1774 na gradu Kromberk in problematiki ureditve okolja.

Manca Vinazza piše o ostankih starejše železnodobne naselbine na Gregorčičevi ulici v Kobaridu, Miha Mlinar, Verena Perko in Beatriče Žbona Trkman o rimskodobnih oljenkah z Mosta na Soči (naselbina, grobišče II., najdišče Repelc), Barbara Brezigar in Draško Josipovič o staroslovanskem pokopališču v Šturjah pri Ajdovščini, Polona Bitenc in Timotej Knific o zgodnjesrednjeveškem Sv. Pavlu nad Vrtovinom v Vipavski dolini, Pavel Jamnik o višinskih (gorskih) mezolitskih najdišpčih kamenih industrij v Posočju, Tjaša Tolar je dodala arheobotanično analizo nekaterih od teh najdišč, Tanja Martelanc podaja umetnostnozgodovinske drobtinice iz vizitacijskih zapisnikih odposlanca oglejskega patriarha Jerneja Porcie iz leta 1570 (primer župnije Šempas), David Kožuh piše o gradnji vil v drugi polovici 19. stoletja v Gorici, Stanislav Južnič o matematičnih vedah Solkanca Čeferina in njegovih sodobnikov, Petra Testen pod naslovom »Moje hribovstvo je bila srčna zadeva. Sledil sem ji kot klicu iz dalje. Moral sem.« o življenju Juliusa Kugyja (1858–1944), Matej Župančič in Alenka Župančič o sliki dr. Juliusa Kugyja s širšo družino Kessler, Borut Koloini o taborništvu in urbani kulturi mladih, Nataša Hönig o kinematografu v Gorici v letih 1912–1924 Central-Bio, Robert Devetak pod naslovom »Razkropljeni smo v širni svet, naš sled je vroča solza in bolest ...« o izkušnji prve svetovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega okraja Kanal, Davor Kernel o Maksu Ženku in Francu Brezicu, slovenskih vojakih v italijanski vojski ter o bojih v severni Afriki (1941–1942) in ujetništvu (1942–1947), Tanja Gomiršek pa o prednostih in pasteh terenskega dela. Sledita še bloka z objavljenimi arheološkimi novicami in viri z objavo listin iz druge polovice 15. stoletja.

Goriški letnik
V Goriškem letniku, zborniku Goriškega muzeja 2015–2016, številka 39–40, je objavljenih sedemnajst prispevkov. Ob 140. obletnici rojstva slikarja, fotografa in lutkarja Milana Klemenčiča (1875–1957) pišejo Katarina Brešan, Ivanka Uršič in Polona Paglovec Šuligoj. Pavel Jamnik in Janez Bizjak pišeta o najdiščih kamenih artefaktov na Vremščici, Teja Gerbec, Miha Mlinar, Nada Osmuk in Romana Vidmar o srednjeveških in zgodnjenovoveških najdbah iz Kobarida, Aleksander Panjek o slovenskih izrazih Opčina, zavod, podruštvo, mirišče v devinskih dokumentih (Kras, 1562–1756), Stanislav Južnič o goriških jezuitskih matematikih in fizikih v srednjeevropskem sodelovanju, Robert Devetak o prehrani in aprovizaciji na Goriškem in Gradiškem ob začetku prve svetovne vojne, Marko Klavora o topiki fašizma v memoriji prebivalcev zgornjega Posočja (prvi del), Aleksandra Pavšič Milost o upravno-teritorialni pripadnosti Bukovice in Volčje Drage od 19. stoletja do danes, Vlasta Tul o šoli v Bukovici od začetkov do leta 1928, Jurij Rosa o društvih v Bukovici in Volčji Dragi, Katarina Brešan o portretih zakoncev Vincenza Sandrinija in Giuseppine Dennler slikarja Jožefa Tominca, Eda Belingar pod naslovom Dav'k plačat in vrh slamnate strehe popravljat je bilo treba vsako leto.« o slamnatih strehah v Matarskem podolju, na Krasu in Košanski dolini, Jasna Fakin Bajec o vlogi etnologa in kulturnega antropologa pri razvoju družbe znanja na primeru Društva gospodinj in dramske skupine s Planine pri Ajdovščini, Jana Šubic Prislan in Andrej Ferletic o tekstilni zbirki Oddelka za zgodovino Goriškega muzeja (urejanje gradiva, shranjenega v muzejskih depojih s pomočjo metodologije RE-ORG), Borut Koloini pa o razvoju Hranilnice in posojilnice ter Čevljarske zadruge v Mirnu pri Gorici. Teja Gerbec objavlja bibliografijo arheologinje Beatriče Žbona Trkman (1949–2015), Tanja Gomiršek biografsko skico z bibliografijo zgodovinarja Petra Stresa (1952–2015), Katarina Brešan pa zapis ob smrti slikarja Vladimirja Makuca (1925–2016).

Aleksandrinke iz Renč

Stazica Zorn je v mladih letih, tedaj še s priimkom Lukežič, v domači hiši na Starem placu, večkrat poslušala pogovore o življenju domačink iz Renč in iz okoliških krajev v daljnem Egiptu. V knjigi Aleksandrinke iz Renč je uredila zgodbe, kakor so jih napisale ali pripovedovale aleksandrinke oziroma njihovi sorodniki. S slikovnim gradivom bogato opremljena publikacija na skoraj sto straneh formata A4 je izšla v okviru knjižnega programa in dejavnosti Goriškega muzeja Kromberk – Nova Gorica ter Društva za kulturo, turizem in razvoj Renče.

Prvo pobudo za zbiranje gradiva o renških aleksandrinkah je Stazici nakazala že pokojna Sonja Gabrijelčič, ki je na Gradišču pripravila razstavo s podobno vsebino. V renškem Društvu za kulturo, turizem in razvoj je zamisel naletela na dober odziv, povezali so se z etnologinjo Ingo Miklavčič Brezigar iz Goriškega muzeja Kromberk – Nova Gorica in delo je steklo. Pripovedi, ki so jih zbrali, so zgodbe posameznih deklet, žena in družin iz Renč, ki so odšli od doma zaradi revščine. Imeli so jasen cilj: rešiti domača ognjišča pred propadom. Najhuje je bilo doječim materam, ki so morale doma zapustiti otroke, v Egiptu pa so postale dojilje otrokom bogatih družin. Družina je bila rešena, a ljubezen večkrat za vedno izgubljena.

V spremni besedi je Stazica Zorn zapisala: »Naši predniki Renčani in Renčanke (Renškovci in Renškovke) pa niso iskali zaslužka samo v Egiptu, temveč tudi v Ameriki in v raznih evropskih državah. Njihove zgodbe so v mnogo čem še neraziskane in bi se jim bilo vredno posvetiti nekoč v prihodnje.« Spremno besedo je napisala tudi etnologinja Inga Miklavčič Brezigar. Življenjske usode domačink in domačinov so prispevali: Mirko in Emilija – Milka Mozetič, sestre Vičič – od Šprajcev iz Oševljeka, Branko Turel – po domače Branko od Line, družina Arčon, Evgenija Martinuč in Jožefa Zajc, Frančiška in njen sin Alfred Stepančič, Ivanka Arčon – Cesarica, Judita Krpan – od Hentov, Angela Žigon – rojena Mozetič, Dora Arčon – rojena Čotar, Ana Lukežič – poročena Lasič, Marija Arčon – od Barabonov, sestri Marta in Ana Gregorič – Mnčetove, Celestina Merljak – hči Ane Fajt, Angela Martinuč – Školtova, sestre Mozetič iz Ozrenja – Boščanove, družina Vidmar – Štefinavi, Ivanka Lukežič – poročena Gregorič – od Rokčev, Amalija Černe – poročena Žbogar in hčerka, Marija Kodrič, Marija Mozetič – Lavrenčava, sestre Vižintin – od Lukežičev, Marija Mavrič, dr. Vukašin Vučković, Tereza in Lojzka Skomina – iz Oševljeka. V zaključnem delu knjiga vsebuje odmeve v časopisih ob razstavi Aleksandrinke iz Renč, ponatis Koledarjev Mohorjeve družbe iz leta 1902 in 1906 ter spis Slovenka v Egiptu (1910) izpod peresa p. Snoja, duhovnika v Kairu.

Spomini o prvi svetovni vojni v Brdih

V knjigi Spišem eno povest. Spomini in zapiski o prvi svetovni vojni v Brdih je predstavljenih šest spominskih zapisov posameznikov; uredila jih je Tanja Gomiršek. Začenjajo se s spomini Oskarja Reye, verjetno nastalih na podlagi doživljanja samega avtorja, ki je služil kot vojak v Judenburgu, in podatkov, ki jih je dobil od domačinov iz Kozane. v Zapiskih so poleg prevladujočega lika slovenskega briškega vojaka na fronti predstavljene tudi manj podrobno opisane usode domačinov, ki so se uspeli izogniti begunstvu v Italiji, in tistih, ki so to doživeli. Podroben opis začetka vojne in potovanja skupine beguncev iz Kojskega do mesta Cimini in po desetih mesecih v Vilanovo je predstavljen v spominskem zapisku Frančiške Oblak iz Kojskega. Sledijo trije krajši zapiski posameznikov, ki so vojno doživljali kot civilisti, vsak na svojem domu. Anton Markočič je zapisal spomine na svoje otroštvo v Slapniku, od fronte sicer oddaljenem in odmaknjenem delu Brd, ki je služil za počitek in okrevanje italijanskih vojakov.

Dora Obljubek je opisala prihod in sožitje z italijanskimi vojaki v Višnjeviku. V sosednjem Gradnem je vikar Janez Podobnik sprva v nemški kurzivi, vidno v strahu pred italijanskimi vojaki, zapisoval novice in opažanja v glavnem v povezavi z vojaškimi dogodki na fronti ter s prihodi novih italijanskih oddelkov v Gradno. Knjigo zaključuje najobsežnejši sklop zapiskov Bruna Podveršiča, ki na nek način predstavljajo izjemo. Avtor ni sam doživel prve svetovne vojne, saj je bil rojen leta 1926. O njej sta mu pripovedovala oče in stric ter številni posamezniki, ki jih je v okviru službovanja pa tudi kako drugače spoznal po drugi svetovni vojni. Iz spominskih zapisov odsevajo različni pogledi in doživljanje enakih situacij: sobivanje z italijanskimi vojaki je bilo za enega sožitje, za drugega prisila, vendar je potekalo sorazmerno dobro, za tretjega pa trajajoča nočna mora.

96. pehotni polk iz Karlovca na soški fronti

V Goriškem muzeja gradu Kromberk so eni od razstav dali naslov »Sem puško zagledal in jokat začel«. Avtor razstave je Davor Kernel. Večji del je posvečena 96. pehotnemu polku iz Karlovca na soški fronti. Karlovški 96. pehotni pešpolk, ki je štel med 3.000 in 4.000 mož, je na območje slovenskega Krasa, natančneje v Kostanjevico, prišel 15. julija 1915. Po tem je sodeloval praktično v vseh soških bitkah. Že čez nekaj dni je doživel ognjeni krst v bojih na Debeli griži. Izgube so bile strahotne: 13 častnikov in 600 vojakov. Kljub vsemu italijanski armadi ni uspelo zavzeti Debele griže. Te boje imenujejo tudi Pekel na Doberdobu ali Boj za Sveti Mihael. Za časa tretje, četrte in pete soške bitke so se pripadniki tega polka borili na kraškem bojišču, zlasti na območju Sel na Krasu, Korit na Krasu, v okolici Doberdoba in Tržiča. Od Cerja pa vse do Fajtega hriba so potekali za časa sedme, osme in devete soške bitke zelo hudi boji. Na tem območju se je v tem času nahajal tudi 96. pehotni polk iz Karlovca, ki je branil položaje severno od Cerja, med reko Vipavo in Cerjem. Po umiku na Komenski kras so bataljone 96. pehotnega polka vključili v 55. pehotno brigado skupaj s slovenskimi vojaki celjskega 87. pehotnega polka.

Zlasti v sedmi soški bitki, v okolici Lokvice in Nove vasi, je imel 96. polk zelo veliko število žrtev. Konec novembra 1916 so na položaje med Staro Goro in Markom prišle enote 96. pehotnega polka iz Karlovca. Na teh položajih so ostale od desete soške bitke do preboja pri Kobaridu. Njihovo zaledje je bilo v Črničah. 31. januarja 1917 se polk odšel v Užiče, v zaselek blizu Oseka. Svoje junaštvo so pokazali zlasti s tem, da so svoje položaje obdržali do konca bojev ob Soči. Njihove žrtve v deseti soški bitki 1917 na tem območju so bile ogromne: 800 ranjenih, 200 mrtvih in okrog 40 ujetih. V enajsti soški bitki so zabeleženi boji na črti Sv. Katarina–Markov hrib–Panovec, v katerih so se borile enote tega polka. Njegovi pripadniki so bili tudi tisti, ki so v dvanajsti soški bitki prvi prišli v Gorico in ob 1 uri in 45 minut, 28. oktobra 1917 izobesili cesarsko zastavo na goriškem gradu, darilo prebivalcev Črnič. Kljub umikanju in premeščanju vojske, so ostanki oziroma deli 96. pehotnega polka iz Karlovca ostali v Črničah še januarja in februarja 1918. Njihova naloga je bila straža pred bolniškimi barakami na poljanah. Ob razstavi je izšel vsebinsko bogat katalog s popisom razstavljenih eksponatov.

Društveno življenje na Kanalskem

Robert Devetak v knjigi Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-ogrske obravnava društveno in družabno življenje ter s tem povezane dejavnike v sodnem okraju Kanal za časa Avstro-Ogrske. V tem obdobju je prišlo do razmaha in hitre širitve društev različnih oblik in namenov, ki so pomembno vplivala na izobrazbo, narodno zavest, gospodarski razvoj in na politično, versko in kulturno udejstvovanje prebivalstva okraja. Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem je poudarek na gospodarskih razmerah v okraju in vplivu gospodarskih društev na razvoj ter tehnološke spremembe. V drugem delu so predstavljena kulturna, narodnoobrambna in politična društva, katerih namen je bil vplivati na narodno zavest prebivalstva in na podporo političnim strankam.

Besedilo obravnava društveno življenje v 47-letnem obdobju v drugi polovici 19. stoletja in zlasti po letu 1867, ko je spremenjena zakonodaja omogočila ustanavljanje društev po vsej monarhiji, tudi slovensko ozemlje ni predstavljalo nobene izjeme. Prav društva so bila za oblikovanje meščanske javnosti izredno pomembna, preko njih je potekala demokratizacija družbe, ki je na Slovenskem vključevala tudi nacionalne težnje slovenskega narodnega gibanja. Slednje procese napredujoče modernizacije, vključno s tistim, ki se začne odvijati od 90. let 19. stoletja dalje in ga zaznamuje politična diferenciacija, lahko sledimo tudi sodnem okraju Kanal. Avtor nam te procese v tej poglobljeni študiji predstavi sistematično, zbrani podatki iz različnih virov pa dogajanje umestijo tudi v širši primorski, slovenski in avstro-ogrski kontekst.

Kamen v arhitekturi mesta Sežana

Tržaško-komenski kras je verjetno najbolj znan po kamnu. Stara vaška jedra in posamezne hiše ter drugi objekti so po navadi iz naravnega kraškega kamna. Starejše stavbe v mestih tudi, vendar ne vse. Toda tu se postavljajo vprašanja: Ali so res prav vsi gradbeni in arhitekturni elementi iz naravnega kraškega kamna? Ali je njegova uporaba res vsestranska, kot se nam zdi na prvi pogled, in ali je uporaba domačega kamna res samozadostna ter ne dovoljuje uporabe nobenega drugega materiala? Višji kustos Goriškega muzeja Davor Kernel v knjigi Razširjenost uporabe različnih vrst kamna v arhitekturi mesta Sežana ni imel namena prikazati strogo arhitekturnega ali gradbenega vidika uporabe domačega naravnega kamna. Kot zgodovinar in umetnostni zgodovinar je podal nekakšen interdisciplinarni pregled »arhitekturnega in gradbenega dogajanja« v mestu Sežana. Ugotovil je, da so pri izgradnji posameznih stavb, bodisi starejših ali mlajših, večinoma uporabljali lokalni kamen. V dodatnih stavbnih elementih pa tudi tujerodnega.

Ob natančnejši analizi arhitekture v Sežani in v raziskavi, ki jo je opravil, je ugotovil, da je bila raba, zlasti različnih vrst marmorja, granita in drugih vrst kamna, sprva precej smiselna in logična. Pozneje, zlasti po drugi svetovni vojni, ni bilo več tako. Velikokrat je bilo za takšno uporabo krivo pomanjkanje denarja ali pa sprotno »kleščenje« proračuna za dokončanje projektov. Prikazal je nekatere pomembnejše stavbe, ki so, vsaka po svoje, zaznamovale razvoj mesta v določenem obdobju. Ne gre za kronološki prikaz, pač pa je merilo dejstvo, da se je mesto razvijalo in širilo od vzhoda proti zahodu. Opis stavb na Partizanski cesti se začne z današnjim hotelom Residence – Kraški biser in se konča z novogradnjo upravne stavbe podjetja Marmor Sežana, medtem ko Vila Carsolina začenja del z opisom stavb izven Partizanske ceste, ki se konča s kompleksom gradenj na lokaciji železniške postaje.

Industrijska dediščina na Goriškem

Kolo, s katerim so se prevažali delavci na delo; mali parni stroj, ročno izdelani korci v frnaži, prvi elektronski mediji, usnjeni fotelji in luči tovarne Meblo. To so le nekateri predmeti z razstave Industrijska dediščina na Goriškem v Goriškem muzeju, ki je prikazovala razvoj industrije na Goriškem, od prvih mlinov v 14. stoletju preko svilarstva in predilnic bombaža, papirnic in valjčnih mlinov, rafinerij sladkorja in predelovalnic sadja ter fužin in kovačij, do obrtnih združenj, strokovnih šol, železnice, elektrarn in tovarn, ki jih je po vsej tedanji državi še posebej na gosto posijala prva petletka. Kustosinja etnologinja Inga Miklavčič Brezigar je še posebej želela poudariti nekdanje delavske vrednote, zato so na razstavo postavili tudi šolsko tablo, ki je obiskovalce vabila, da so se spomnili nekdanjih vrednot, ki se tako hitro spreminjajo in izginjajo. Na razstavi so izpostavili tudi sedanje, velikokrat razpadajoče stanje nekdanjih tovarn in navajali tudi evropske in slovenske primere dobre prakse, ki so iz nekdanjih tovarn in skladišč ustvarile nove sodobne prostore z novimi funkcijami.

Etnološka zbirka Pavla Medveščka o starovercih

V Goriškem muzeju so na gradu Kromberk leta 2014 odprli razstavo z naslo­vom Staroverstvo in staroverci. Etnološka zbirka Pavla Medveščka. Obsegala je 257 predmetov, ki izvirajo iz osrednje Soške doline, večina predme­tov je bila z njenega desnega brega, s Kambreške­ga in Volčanskih Rutov, z levega brega pa od Mo­sta na Soči prek Tolminskega Loma, Seniškega Brega, Kalskega, Banjške planote do okolice Kanalskega Vrha. Predmeti so bili tudi s Čepovan­skega, Cerkljanskega, Idrijskega ter iz Brkinov. Ob razstavi je izšel katalog vseh predmetov ter video intervju s Pavlom Medveščkom. Razstava je doži­vela veliko zanimanje. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je leta 2016 izdal Medveščkove zapiske v knjigi Iz nevidne strani neba.

Istočasno z bogatim razstavnim in publicističnim do­gajanjem je Medvešček našel mapo z zapiski (de­cembra 2015), ki jo je dolgo časa iskal. V njej so bili zapisi o več kot stotih predmetih, ki še niso bili predstavljeni javnosti. Medvešček teh predmetov ni želel predstaviti vse dotlej, dokler ni našel za­piskov, saj se je močno zavedal, da predmet brez vsebine, zgodbe oz. nesnovnega dela ne pomeni nič. Novi predmeti so bistveno obogatili razstavljeno zbirko in prinesli nova spoznanja o kultu­ri staroverstva. V Goriškem muzeju so se zato odločili, da organizirajo novo, razširjeno posta­vitev razstave, to pot v razstavnih prostorih Vile Bartolomei v Solkanu. Kustosinja Darja Skrt je poskrbela, da razstavo spremlja bogat (zdaj že drugi) katalog Staroverstvo in staroverci. V njem predstavljajo vse do zdaj neobjavljene zgodbe in predmete. Dopolnjena etnološka zbirka Pavla Medveščka zdaj obsega 430 predmetov.

Ko je Medvešček zbiral zapise, pripovedi in pred­mete, je bila tovrstna tematika daleč od pozornos­ti raziskav humanistov v celem evropskem pro­storu. Zato je njegovo osamelo delo z osamelimi ljudmi v osamelih krajih od njega zahtevalo ce­lovito pripadnost z vsem srcem. Lahko govorimo o poslanstvu, ki sta ga vodila instinkt, srce in za­vedanje, da je »teren« življenje, ki se mu moraš pokloniti, če hočeš, da ti spregovori. Medvešček je lahko pisal, risal in zbiral predmete, ker je glo­boko v sebi čutil spoštovanje do življenja svojih sogovornikov, zato so mu zaupali, saj so čutili, da jih vrednoti in razume prav. Prav v tem je veličina Medveščkovega dela, ki je v današnjem času lahko vzor vsem sodobnim raziskovalcem.

V 60. in 70. letih 20. stoletja so se predmeti, ki jih je Medvešček zbiral (tako, da jih je sprejel v dar), na splošno zdeli skorajda nič oziroma so bili ovrednoteni kot ostanek, »prežitek« neke zastarele kulture na pol divjega ljudstva, ki je pre­malo urbano, da bi bilo napredno. Izmuznili so se pravi pozornosti, ne le slovenskih, pač pa v celoti evropskih znanstvenikov in raziskovalcev. Zato so jim izpred nosa ušle dediščine tako snovne, še bolj pa nesnovne. Osameli pričevalci Pavla Medveščka so bili zadnja vrsta naših prednikov, ki so iz generacije v generacijo živeli, čuvali in prenašali znanje življenja, tesno povezanega z naravo tako, da je to znanje doseglo sredino 20. stoletja. Danes, nekaj desetletij kasneje, je praktično v celoti izginulo. Medveščkova zasluga, da je tradicijo starovercev ob Soči zapisal in ohranil njihove skromne predmete, je neprecenljiva.

Čebelarski zapiski

Goriški muzej je v knjigi Čebelarski zapiski izdal zapiske Janka Vodopivca, ki se je rodil leta 1861 v Kamnjah. Po maturi na slovenskem učiteljišču v Kopru leta 1881 je najprej učil v Branici, Kojskem in Plaveh. Nato se je zaposlil v domačih Kamnjah. Trudil se je za splošni napredek v svojem okolju, zato je svoje sosede in sovaščane poučeval o različnih stvareh. Zato so mu ljudje zaupali in ga konec 30. let 20. stoletja izbrali za nadzornika Kmečko-delavske-gospodarske zadruge v Dobravljah, ki je bila tik pred propadom. Ob svojem poklicnem delu je Janko Vodopivec še največ časa in energije posvetil čebelarjenju, ki ga je razvijal kot vzorčen primer gospodarske dejavnosti na Vipavskem podeželju.

Vseh 45 let svojega čebelarjenja, od leta 1892 pa skoraj do smrti leta 1937, si je o čebelarskem delu pisal zapiske, ki so tako postali svojevrstni letni obračuni dela, uspehov in tudi napak. V svoj zvezek je zapisal veliko podatkov o tem, koliko medu so nabrale čebele in o tem kakšne cene je dosegal. Zapisal si je tudi, koliko so stali različni prevozi in kakšne so bile vremenske razmere. Iz njegovega rokopisa pa lahko preberemo tudi kako se je učil iz lastnih napak, ki jih je vestno opisal. Vodopivec je zapisal veliko podatkov, ki niso povezani samo s čebelarjenjem. Popisoval je, na primer, cene prevozov in razmerja med ceno navadnega prevoza in vprego, kar je podatek, ki nam daje nek vpogled na tiste čase v tem prostoru, ko še ni bilo drugih transportnih možnosti. Zapisoval je tudi podatke o vremenu in cene medu, preko katerih lahko ocenimo inflacijo v času prve svetovne vojne. Pisal je zelo iskreno, tudi svoje napake in rešitve, ki jih je našel. Te izkušnje so za čebelarje zagotovo dober vir informacij pri njihovem delu. V Goriškem muzeju so se odločili, da zapiske preslikajo in objavijo kot fotografije s katerimi so poskušali prikazati po eni strani lepoto Vodopivčevega rokopisa, po drugi strani pa tudi bogastvo podatkov. Knjiga je oblikovana tako, da so najprej preslikave, nato pa so zapiski še prepisani za lažje branje.

Etnologija, zbirke in prva vojna

Goriški muzej Kromberk je izdal katalog k razstavi Etnologija, zbirke in prva vojna, ki ga je uredila Inga Miklavčič Brezigar. V njem so v štirih jezikih, slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini, prikazani muzeji ter privatne muzejske zbirke na obeh straneh slovensko-italijanske meje, od Gorice, gornjega Posočja, Benečije, Rezije, Kanalske doline in Jesenic, ki so povezane s prvo svetovno vojno.