Slovenski škofje ob obisku ad limina v Vatikanu svetemu očetu Frančišku prinašajo darove, ki ponazarjajo Slovenijo in slovensko vernost: kopijo milostnega reliefa Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske Gore, svečo na podstavku iz hruškovega lesa in med.

Vsem prefektom rimskih dikasterijev, voditeljem papeških kolegijev in drugim uglednim sogovornikom, s katerimi se bodo srečali v času obiska, bodo škofje podarili svečo z izbranimi motivi iz čebeljega voska na lesenem podstavku in med. Darovi kažejo na skrb, ki jo imamo Slovenke in Slovenci za ohranjanje stvarstva, ter dolgo izročilo slovenskih duhovnikov pri spodbujanju in širjenju čebelarstva na Slovenskem.



Kaj predstavljajo posamezni darovi?

Replika milostnega reliefa Marije Zavetnice s plaščem
Slovenci smo Marijin narod. Pristna pobožnost in češčenje Marije, Božje Matere, se prepletata z zgodovino našega naroda. Prva krščanska svetišča na naših tleh, prve častitljive božjepotne in župnijske cerkve so posvečene Božji Materi Mariji, med njimi tudi stolnica v Kopru.

V Božji Materi Mariji so Slovenci vedno videli svojo priprošnjico in zavetnico. V času največjih preizkušenj so se zatekali k Njej. Tako se tudi verno ljudstvo mariborske nadškofije, posebej še v gospodarskih težavah, v katerih je nadškofija zaradi gospodarske krize, zateka k Mariji Zavetnici s plaščem na Ptujski Gori. Osrednja Marijina božjepotna bazilika za mariborsko nadškofijo je na poseben način postala kraj molitve in spokornih dejanj, kjer so izrečene številne prošnje za Božjo pomoč in primerno iskanje rešitev iz težke situacije.

Izmed številnih Marijinih upodobitev po slovenskih cerkvah je podoba ptujskogorske Marije Zavetnice s plaščem, ki je nastala okoli leta 1410, ena največjih mojstrovin. Ni veliko božjepotnih cerkva v Evropi, kjer bi Marija tako na široko razprostirala svoj milostni plašč, v tako veličastnem svetišču, za katerega umetnostni zgodovinarji pravijo, da predstavlja »visoko pesem gotike«. Marijina podoba se nahaja v baročnem glavnem oltarju bazilike in srčno vabi romarje. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 oseb, kar predstavlja dragoceno zbirko portretov ljudi takratnega časa. Med njimi najdemo portret Bernarda III., ustanovitelja božje poti na Ptujski Gori, portret njegove žene Valburge, dveh Frančiškovih manjših bratov ter mnogih predstavnikov plemstva, cerkvenih dostojanstvenikov in drugih ljudi.

Slovenski škofje želijo v imenu vsega Božjega ljudstva na Slovenskem podariti svetemu očetu Frančišku kopijo te Marijine podobe, saj upodobitev lepo ponazarja Marijino materinsko odprtost do vsakega, ki išče Božje usmiljenje in bližino. Marija s svojim plaščem kaže tudi, da je zavetnica mnogim ljudem, kakor je tudi Cerkev poklicana, da nudi zavetje in varnost vsem, ki postanejo del njenega občestva.

Sveča in lesen podstavek
Sveča je luč, ki predstavlja Kristusa, Odrešenika človeštva. S svojim vstajenjem na veliko noč je zmagal smrt in temo. Sveča je, kakor lahko slišimo pri bogoslužju velikonočne vigilije, narejena »iz voska marljivih čebel«, ki s svojim delom prinašajo človeku hrano, zdravilo in luč.

Slovenci že stoletja na poseben način cenimo čebele, saj predstavljajo krepost, skromnost in marljivost. Obenem odražajo naš odnos do Božjega stvarstva in spoštovanje do ohranjanja neokrnjene narave. Čebele so v slovenski kulturi znamenje delavnosti, poštenja in preprostosti. Zato si je Slovenija prizadevala in tudi dosegla, da je Organizacija združenih narodov določila 20. maj za svetovni dan čebel. Letos ga bomo obhajali prvič. Gre za povabilo in opozorilo vsemu svetu, da moramo ohranjanje stvarstva začeti pri najmanjših in najbolj ranljivih.

Slovenski duhovniki so si že v 18. stoletju prizadevali, da je čebelarstvo dobilo ustrezno strokovno podlago, znanstvena književna dela in se je razširilo med ljudstvom. Na poseben način izstopa delo duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je za slovenske otroke odprl šolo, kjer so se lahko učili čebelarjenja. Leta 1776 je v slovenščino prevedel prvi priročnik za čebelarje v tedanjem habsburškem cesarstvu, ki ga je Anton Janša napisal v nemškem jeziku.

Mnogi slovenski župniki so bili tudi sami čebelarji: npr. župnik v Grižah Janez Goličnik (1737–1809), kočevski župnik Jurij Jonke (1777–1864), Janez Sumper (1827–1888) in župnik na Vrhniki Franc Laekmayer (1863–1946). Slednji je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal strokovni knjigi o čebelarstvu, ki sta dosegli rekordno naklado 84.389 izvodov.

Duhovniki so s širjenjem čebelarstva pomagali ljudem pridobiti kakovostni pridelek medu, ki je zaradi svojih zdravilnih lastnosti prisoten v vsaki domači lekarni, ter tudi boljši družinski prihodek.

Sveča je postavljena na podstavek iz hruškovega lesa. Slovenija je prekrita z neokrnjenimi gozdovi, zato jo upravičeno imenujemo »zelena oaza« v Evropi. Les, na katerem stoji sveča, luč, simbolizira križ, na katerem je Jezus Kristus s svojo smrtjo odrešil svet. Tako se na simbolni ravni motiv križa, ki ponazarja trpljenje in bolečino velikega petka, prepleta z lučjo in veseljem velikonočnega jutra.

Vsaka sveča je unikatno ročno delo, izdelala jih je Marjana Korošec.

Med
Med, sad dela marljivih čebel, je dar in izraz Božje naklonjenosti: »nasičeval bi ga z medom iz skale« (Ps 81,17); simbol sladkosti Božjih sodb, saj Psalmist pravi, da poleg resničnosti in pravičnosti, so »bolj zaželene kakor zlato, bolj kakor obilje čistega zlata; bolj kakor med so sladke, kakor med iz satovja« (Ps 19,11b); je simbol ljubezni: »Tvoje ustnice kapljajo med, nevesta, med in mleko sta pod tvojim jezikom« (Vp 4,11). Iz Svetega pisma izhaja pregovorni izrek izobilja in preskrbljenosti, v katerem med predstavlja obljubljeno deželo, kjer se bosta cedila mleko in med (prim. 2 Mz 3,8.17; 13,5), ter je mana, hrana iz nebes, s katero so se Izraelci krepčali na poti iz sužnosti (prim. 2 Mz 16,31).

Vir: www.katoliska-cerkev.si
Foto: katoliska-cerkev.si