Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, splošni muzej z zbirkami in oddelki za arheologijo, zgodovino, kulturno zgodovino, etnologijo, pedagoško službo, konservatorsko-restavratorsko dejavnostjo, galerijsko-razstaviščnim oddelkom, knjižnico, upravo in s tehnično službo, je v letu 2018, letu evropske kulturne dediščine, praznoval 125-letnico obstoja. Kot eden najstarejših, največjih in najbolje obiskanih muzejev v Sloveniji, hrani štiri zbirke nacionalnega pomena.

Od leta 2009 Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Nastanek ptujskega muzeja sega v leto 1893, ko so na osnovi potrjenega statuta od Cesarsko-kraljevega državnega namestništva v Gradcu člani Tujskoprometnega društva Ptuj ustanovili Muzejsko društvo, v okviru katerega je deloval lokalni muzej.

Sprva so v prostorih nekdanje gimnazije razstavili le arheološke predmete, leta 1895 pa je Franc Ferk muzeju poklonil obsežno zasebno zbirko, ki so jo sestavljale različne muzealije. Leta 1896 so združili lokalni in Ferkov muzej in ga poimenovali po donatorju v Mestni Ferkov muzej.

Muzejske zbirke so bile v gimnazijski stavbi preveč utesnjene, zato je ptujska občina leta 1928 odkupila ob jožefinskih reformah ukinjeni dominikanski samostan.

Po letu 1945 je muzej dobil v upravljanje še grajski kompleks in tako pridobil večino sedanjih stavb s skoraj v celoti ohranjeno opremo lastnikov gradu Herbersteinov. Leta 1963 je dobil ime Pokrajinski muzej Ptuj in po vzpostavitvi enote Ormož leta 2009 Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

Ureditev grajskega kompleksa in sodobno arheološko razstavišče

Kot pravi direktor muzeja dr. Aleksander Lorenčič je velika želja muzeja v prihodnje celostna ureditev grajskega kompleksa, novo sodobno arheološko razstavišče z delovnimi in depojskimi prostori (problematika delovnih in depojskih prostorov je sicer prisotna tudi v drugih oddelkih) ter posodobitev in modernizacija obstoječih zbirk.

»Grajski kompleks, ki je od leta 1999 spomenik državnega pomena, zahteva redno vzdrževanje, sistematične, neprestane in temeljite posege, ki pa jih je zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev na vseh nivojih nemogoče izvajati.«


Ptujski grad

Arheološka dediščina in arheološke zbirke so bile od leta 1928 in vse do leta 2011 hranjene v dominikanskem samostanu. Od tedaj je glavnina deponirana v zabojnikih, »zato je nujno, da muzej čim prej pridobi ustrezno novo razstavišče z depojskimi in delovnimi prostori,« opozarja direktor muzeja.

Kulturno, šolsko in gospodarsko središče Spodnjega Podravja

Visoko, 125-letnico, je muzej počastil z zajetnim zbornikom (496 strani), ki je posvečen Ptuju v 20. stoletju, ko je mesto postalo pomembno kulturno, šolsko in gospodarsko središče Spodnjega Podravja. Ptuj je mesto z izjemno dolgo in bogato zgodovino in po tej plati sodi med najpomembnejša mesta v Sloveniji.

Zgodovina Ptuja je v različnih oblikah prikazana v stalnih zbirkah in tudi na občasnih razstavah muzeja. Vendar pa je tam zastopana v drugotni vlogi, samo kot del širših zgodb, ki se tako ali drugače dotikajo mesta.


Proštijska cerkev sv. Jurija

Starejša zgodovinska obdobja mesta so relativno zadovoljivo proučena, nekoliko slabše novejša zgodovina, kjer sicer obstaja nekaj sporadičnih raziskav, prispevkov in tudi publikacij, vendar tako celostne publikacije, sistematično obravnavane in napisane na taki strokovni in znanstveni ravni, kot je pričujoča, doslej še ni bilo. Zbornik je celostna zgodovinska analiza, ki obravnava ter osvetli politični, gospodarski, kulturni, demografski in socialni razvoj mesta v 20. stoletju.

Osemnajst prispevkov devetnajstih avtorjev

Zbornik je sad širšega sodelovanja, saj so prispevke poleg muzejskih sodelavcev napisali tudi drugi strokovnjaki. Knjiga prinaša številna nova spoznanja in priča tudi o izjemni novejši in sodobni zgodovini Ptuja z okolico.

Objavljenih je osemnajst prispevkov devetnajstih avtorjev, v katerih se zrcali socialna, gospodarska, politična in kulturna podoba Ptuja, ki so jo napisali sodelavci ptujskega muzeja, raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino, Univerze v Novi Gorici, Zgodovinskega arhiva Ptuj, Muzeja narodne osvoboditve Maribor, nekaj prispevkov pa so prispevali študenti doktor­skega študija.


Upravna stavba ptujskega muzeja

Tomaž Mesarič je pod naslovom Mesto na pragu novega časa prikazal Ptuj v zadnjih letih cesarja Franca Jožefa, dr. Andrej Studen pa pod naslovom »Lahko me pišeš v rit, ti kurbir!« delovanje mestne varnostne straže na Ptuju na začetku 20. stoletja.

O življenju samostana in župnije sv. Petra in Pavla

Nataša Kolar je prikazala problematiko vojnih beguncev in vojnih ujetnikov v ptujskem okraju med prvo svetovno vojno, dr. Filip Čuček ptujske državnozborske poslance med letoma 1848 in 1918, dr. Jure Gašparič pod naslovom »Naši poslanci v Belgradu« ptujske poslance v prvi Jugoslaviji (1918–1941), dr. Jurij Perovšek pa politično podobo Ptuja v letih 1918–1941.


Pogled z gradu

Dr. Željko Oset piše o nadzoru premoženja »tujerodcev« po prvi svetovni vojni na Ptujskem, Monika Simonič Roškar pod naslovom »Lep uspeh v vinogradu gospodovem!« o življenju samostana in župnije sv. Petra in Pavla na Ptuju v letih pred začetkom druge svetovne vojne, med vojno in po njej, dr. Irena Mavrič Žižek o ptujskih Nemcih med drugo svetovno vojno, David Hazemali in Ana Šela o Ptuju od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve, Martin Šteiner pa o prvi »petletki« ptujskega muzeja.

Od gledališča, galerije do Kurentovanja

Aleš Jambrek je raziskal nadzorno-restriktivno funkcijo državnih ustanov na območju Ptuja in Ormoža v letih od 1945 do 1963, dr. Aleš Gabrič pa ukinitev prvega poklicnega ptujskega gledališča.

Dr. Branko Vnuk je prikazal prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža, Tatjana Štefanič ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908–1997), Andrej Brence pa organizacijo Kurentovanja na Ptuju s poudarkom na letih 1960–1993.


Vhod v Ptujski grad

Dr. Aleksander Lorenčič je prikazal ptujsko gospodarstvo od osemdesetih let 20. stoletja do danes v širši perspektivi, Stanka Gačnik pa pod naslovom Spomin vedno obnavlja čas četrt stoletja ptujske Miheličeve galerije.

Svet krašenja. Nakit – statusni simbol ali izziv

Med prireditvami, ki so jih v letu 2018 pripravili ob 125. obletnici delovanja ptujskega muzeja, je tudi razstava na Ptujskem gradu z naslovom Svet krašenja. Nakit – statusni simbol ali izziv. Namen razstave je predstaviti malo znano muzeološko temo, ki obravnava okraševanje telesa in oblačil.

Okras je pokazal rokodelsko spretnost in gospodarsko moč naročnika

Že od pradavnine dalje ljudje radi krasijo uporabne izdelke oziroma predmete, ki so namenjeni za krašenje domov, osebno lepotičenje, darila, svečanosti in drugo.

Predmetu, narejenem iz preprostih materialov, je dal okras na njem večjo estetsko vrednost. Okras na predmetu iz plemenitega materiala, ki je bil povezan z zahtevnejšimi tehnikami izdelave, je pokazal rokodelsko sposobnost, spretnost in iznajdljivost njegovega izdelovalca in tudi gospodarsko moč naročnika.

Rokodelci in obrtniki so za vsakdanjo rabo premožnejših slojev (plemiči, industrialci, cerkveni dostojanstveniki, meščani) izdelovali dragocenejša in okrašena oblačila ter okrasne predmete (nakit, ure, svečnike, namizno posodo, jedilni pribor in drugo). S takšnimi statusnimi izdelki so se razlikovali od ljudstva, ki se je lahko le s preprosto tehniko in enostavnimi okrasi izživljalo na svojih prazničnih oblačilih, darilih za svoje drage in z izdelki za posamezne svečanosti.

Tudi v sodobnem času ni drugače. Čeprav se razlike med družbenimi sloji poglabljajo, je dostop do okrašenih predmetov preprostejši. Motiv za okras je lahko enak, le materiali za okrašeni izdelek so različni (plemeniti les, plemenite kovine, dragocen kamen, steklo, umetna masa).

Nakit od antike do 21. stoletja

Svet krašenja je zelo široka tema, zato so se na razstavi osredotočili na področje uporabne umetnosti, ki obsega nakit od antike do 21. stoletja. Nakit sam po sebi ne izraža le celovitosti predmeta krašenja, s katerim človek izraža svoj okus za lepo, ampak poudarja tudi uporabnost predmeta iz različnih materialov in za različne namene.

Hkrati postaja pestrost uporabe različnih materialov in različnih tehnik izziv za oblikovalce, modne ustvarjalce in tudi uporabnike. Na razstavi predstavljajo izbor osebnega, oblačilnega, spominskega, položajnega, sodobnega in umetniškega nakita ter povezavo različnih materialov (kovina, steklo, dragulji, kost, roževina) v nakitnih predmetih, ki ponazarjajo okras v vseh človekovih življenjskih obdobjih v razponu od antike do 21. stoletja.

Razstava zadovoljuje človekovo potrebo po lepem

Razstava Svet krašenja. Nakit – statusni simbol ali izziv zadovoljuje človekovo potrebo po lepem. Izbrani reprezentativni primerki osebnega in oblačilnega nakita iz zbirk Dolenjskega muzeja Novo mesto, Pokrajinskega muzeja Celje, Muzeja za novejšo zgodovino Celje, Univerzalnega muzeja Joanneum iz Gradca in Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož ter iz zasebnih zbirk so predstavljeni na klasični način, v vitrinah.

Postavitev so popestrili s ponazoritvami na panojih ter s slikovnimi upodobitvami kulture bivanja, oblačilne kulture in nakita, z risbami historičnih oblek ter rekonstrukcijo načina uporabe.

Tako obsežnega projekta ni bilo mogoče izpeljati brez standardne muzejske ekipe konservatorjev, fotografa in tehnične ekipe, k sodelovanju pa so povabili tudi zunanje sodelavce.

Umetniški nakit in risbe historičnih oblek priznane slovenske akademske slikarke Barbare Jurkovšek dopolnjujejo razlago na panojih in predmete v vitrinah.

S sodobnim dekorativnim umetniškim nakitom dr. Petre Bole so povezali historični prikaz razvoja uporabe nakita v razstavnih prostorih.

Razstavo spremlja tudi bogat katalog

V katalogu sta Nataša Kolar in Mojca Vomer Gojkovič predstavili dvanajst tem: okras, krašenje bivališč, modo, spominski in žalni nakit, oblačila, nakit, tehnike izdelovanja nakita, oblačilni nakit, reprezentativni in položajni nakit, modne dodatke, sodobni nakit ter okrasni nakit. V drugem delu kataloga so predstavljeni razstavljeni predmeti.


Fotografije: Ivo Žajdela