Tamino Petelinšek je fotograf STA in član mednarodne organizacije Knights of Columbus. Prosili so ga, da se odpravi na Poljsko, kjer vitezi zbirajo donacije v različnih oblikah, podobno kot v Sloveniji Karitas, Rdeči križ in druge organizacije. Kar je videl na lastne oči in za nas ujel v fotoaparat, ga je tako ganilo, da se je dejavno vključil v zbiranje pomoči ukrajinskim beguncem.

Viličar v ukrajinskem skladišču raztovarja pomoč, ki je prišla s Poljske. (Katoliško Bogoslovno semenišče v Lvovu). FOTO: Tamino Petelinšek

Zakaj so vas prosili, da fotografirate dejavnosti Knights of Columbus na ukrajinski meji?

Namen odprave je bil posneti pot pomoči, ki jo darovalec prinese v zbirni center, in kako odpotuje do končnega uporabnika. Za darovalca je zelo pomembna informacija, da pomoč v celoti pride v prave roke. Dogajalo se je že, da so donacije prišle v napačne roke in je prišlo do humanitarnih afer. Resnici na ljubo tudi moje fotografije niso dokaz za stoodstotno varnost v praksi, vedno je vmes človeški faktor. A če je organizacija tako razvejana, z določenim ugledom in povezanostjo članov, je možnosti za zlorabo manj.

 Po končanem sortiranju so me ukrajinski vitezi povabili na vročo solanko, ukrajinsko juho, ki je dobra ogrela. FOTO: Tamino Petelinšek 

Lahko prosim na kratko pojasnite delovanje te organizacije?

The Knights of Columbus delujejo predvsem v ZDA in so v osnovi katoliška zavarovalnica, ki jo je ustanovil blaženi Michael J. Mcgivney leta 1882 v New Havenu v Connecticutu. Sprva so z zbiranjem donacij skrbeli za revne irske družine, sirote, sčasoma pa so začeli tržiti življenjska zavarovanja. V ZDA velja za eno večjih katoliških organizacij, saj ima preko dva milijona članov. To pomeni tudi ugodno gmotno stanje, a s tem tudi ranljivost. Zato že od začetka ustanovitve vitezi gojijo osebno duhovnost v smislu obvezne vsakodnevne enourne kontemplacije, molitev rožnega venca, pogoste duhovne vaje in duhovno izobraževanje. V preteklosti so se jasno opredelili proti prostozidarstvu in rasizmu. Že od nekdaj so znani po svojem humanitarnem geslu »Vse zastonj, vsi dobrodošli«. Osnova delovanja je podpora kristjanu v vsaki stiski.

Otroke pogosto pošljejo na Poljsko tudi brez spremstva (glavna železniška postaja v Lvovu). FOTO: Tamino Petelinšek

Kakšne dejavnosti opravljajo Knights of Columbus trenutno na poljsko-ukrajinski meji?

Vitezi so svoje delovanje v preteklosti razširili na Poljsko, kjer trenutno deluje okoli 1600 vitezev, in v Ukrajino, kjer je registriranih 1800 vitezev. Za potrebe Ukrajine so donatorji v sodelovanju s Katoliško in Grškokatoliško cerkvijo doslej zbrali 5.400.000 ameriških dolarjev. V tej vrednosti se na Poljskem nabavi potrebna hrana, medicinski pripomočki, zdravila. Materialno pomoč nato prostovoljci pakirajo in odvažajo v begunske centre ob meji, ki jih vodi The Knights of Columbus. Večina pomoči pa gre naravnost v Lvov, v bogoslovno semenišče. To je prirejeno v begunski center, kot iztočnica za pot na Poljsko. Pripeljano pomoč nato presortirajo glede na potrebe v posameznih mestih. Nato pakete brez prestanka odvažajo vlačilci na vse strani države, tudi v Odeso, Kijev, Harkov.

Ko vlak prispe, se iz njega vsujejo množice utrujeni, prezeblih in zbeganih (glavna železniška postaja v Lvovu). FOTO: Tamino Petelinšek

V kakšno situacijo ste prišli, kaj ste tam doživeli?

Obiskal sem župniji v Krakovu in Radomu, kjer so se lokalni vitezi dobro pripravili, saj je darovanega materiala za nekaj vlačilcev. Zato se z namenom sistematičnega pakiranja srečujejo po večerni maši, ko tudi farani še prinašajo odeje, hrano. Maši je v nedeljo sprva sledila procesija po mestu do križa v parku, kjer so na kolenih molili rožni venec. Za slovenski prostor nepredstavljivo, nato pa so pakirali do polnoči.

Begunci prvič najdejo mirno zatočišče, kjer se lahko od prejokane, mrzle poti spočijejo (katoliško bogoslovno semenišče). FOTO: Tamino Petelinšek

Kaj vas je najbolj presenetilo?

Med pakiranjem sta se začutili prijateljska vez in zagnanost. A vendar je bila v zraku zaskrbljenost in občutek nemoči ob morebitnem napadu na Poljsko. Tam so še močno vkoreninjeni spomini na drugo svetovno vojno in na čas, ki ji je sledil.

V semenišču prostovoljci delijo obleke, igrače, da malo zamotijo matere in malčke. FOTO: Tamino Petelinšek

Podali ste se tudi čez mejo, v Lvov. Zakaj?

Že med vožnjo proti meji sva s snemalcem Marcinom Jonczykom srečevala vojaške konvoje raketometov. Ideja o prestopu meje se je v nama kalila nekaj dni, a po poizvedbi po različnih informatorjih sva se odločila za en dan obiskati Lvov, tam narediti nekaj posnetkov, kak intervju in se podati nazaj preko meje. Vendar logistika tega ni omogočala, tako sva na račun najinih zaskrbljenih družin ostala tri noči. Glavna težava je bila v dolgotrajnem prehajanju meje, razbitih cestah in številnih kontrolnih točkah oz. »checkpointih«. To so improvizirani betonski bunkerji, postavljeni na cesto, za katerimi se skrivajo pripadniki teritorialne obrambe in kontrolirajo vstope in izstope. Pravzaprav pa gre za običajne ljudi, kljub dobri oborožitvi, prestrašenih obrazov, ki preverjajo dokumente v stalni pripravljenosti, da odstranijo diverzante, ki so že delovali na tem območju in so jih nekaj že zajeli. Diverzante imejujejo teroriste v civilu, ki bi lahko nastavili eksploziv ali pa plačali nekega reveža, da nekaj nekam nastavi. Takih točk je bilo na poti do najine nastanitve štiri, zato sva bila hvaležna vodiču, ki naju je od meje vodil do nastanitve in se je vse glede naju dogovoril. Nasploh sva se tudi ob meji počutila dobrodošla med begunci. Takrat še ni bilo niti navala novinarjev, saj je večina bila na večjih prehodih.

Po nekaj dnevnem bivanju v semenišču se odpravijo novi prihodnosti naproti. Navadno ozebli in izčrpani prestopijo mejo EU. FOTO: Tamino Petelinšek

Kako ste doživeli bivanje v Ukrajini v tem času?

Priznam sam pri sebi, da sem prvič izkusil slovanstvo kot bratstvo. V Ukrajini sem naletel na čisto slovenske obraze, z enakim pogledom na življenje in podobno govorico. Ko sem vklopil svoje poznavanje hrvaščine, sem razumel skoraj vse. Mnoge zgodbe in pripovedi. Mladi pa govorijo tudi angleško.

V semenišču, kjer so bogoslovci odstopili svoje sobe begunskim družinam, sem nekega popoldneva v kapeli naletel na starejšega gospoda. V njem sem videl svojega pokojnega tasta, enako oblečenega, enako milega in pobožnega. V svoji govorici mi je dejal, da si za Putina ne želi smrti, temveč le miru. Prosil me je, naj v ta namen z njim molim očenaš v slovenskem jeziku. In sva molila kot brata. Na glas.

V ogrevanih šotorih si odpočijejo, dobijo čaj in kosilo. Matere imajo poseben ogrevani prostor za dojenje. FOTO: Tamino Petelinšek

To je gotovo zelo ganljiva izkušnja.

Takrat sem se odločil, da doma pomagam iskati kratkotrajne ali trajne nastanitve za te družine, ki jim bo kmalu zmanjkalo možnosti na Poljskem in Slovaškem. Neko mrežo prijateljev in znancev že imam, morda jih kdo nastani. Potrebno pa bo iskati tudi njihovo zaposlitev. Še najbolj za najranljivejše, ki nimajo svojih avtomobilov ali prihrankov. Večina si močno želi delati.

V najmlajših igrivost še ni pozabljena. FOTO: Tamino Petelinšek

Obenem bi država morala še bolj bdeti nad možnimi zlorabami, prisilno prostitucijo. Posebno kadar ob meji zmanjka organiziranih prevozov, se pojavijo posamezniki, ki obljubljajo brezplačne prevoze tudi v zelo oddaljene države. Nekateri vozniki so registrirani, mnogi pa ne. Albanska mafija, ki ima monopol nad trgovino z belim blagom ima tu precej lahek dostop do žrtev. Kot vemo se preko meje odpravijo praviloma družine brez moških do 60 let. Mlajši morajo braniti državo ali pomagati na druge načine. Zato so mlade matere vesele vsakega prijaznega obraza, ki kaže željo po pomoči.

Vitezi poleg običajne oskrbe nudijo tudi osnovno zdravstveno oskrbo. FOTO: Tamino Petelinšek

Na svojem Facebook profilu ste objavili poziv, naj ljudje pomagajo Ukrajini. Kakšna naj bo ta pomoč?

Pomagati Ukrajini ne pomeni znebiti se starih cunj ali opreme s pretečenim rokom. Podari tisto, česar bi bil sam vesel. Najbolj pa prosijo za sanitetni material za oskrbo ran. Povoji, veliki obliži, razkužila, jodove mrežice.

Šotori, ki so jih za oskrbo postavili The Knights of Columbus so v uporabi tudi drugim organizacijam in delujejo neprenehoma. FOTO: Tamino Petelinšek

Ker pa tudi v Slovenijo vsakodnevno že prihajajo skupine, družinice beguncev, je zanje potrebna takojšnja, četudi kratkoročna namestitev za obdobje do par tednov, dokler se ne najde samostojna enota za dlje časa. Dovolj je soba z ležišči s souporabo sanitarij in kuhinje. V velikih mestih Poljske že primanjkuje takih nastanitev in tako tudi tri generacije ležijo na prostem, kljub nizkim temperaturam. Kdor bi se odločil za tako humano potezo, naj se obrne na župnika ali župnijsko Karitas, lahko pa tudi na občino.

Zjutraj se begunci zoper odpravijo v notranjost države, miru naproti. FOTO: Tamino Petelinšek

Ob tem prosim, da smo do Ukrajincev uvidevni, da jim zagotovimo mir in čim bolj samostojno življenje. Želja po pomoči naj ne bo zaradi všečnosti na našem instagramu, temveč zaradi dejanske ogoroženosti in življenjske potrebe družin v stiski. 

Svojo pomoč Ukrajincem v stiski lahko darujete prek Slovenske karitas.