Leta 1921 je iz Bruslja prispela novica o možnosti vključitve mednarodne gimnastične tekme v načrtovani sokolski zlet v Ljubljani, kar je prireditvi že vnaprej zagotovilo mednarodni športni značaj. Organizacijo so zaupali 12 odsekom: finančnemu, gradbenemu, nastanitvenemu, zdravstvenemu, propagandnemu, izložbenemu, železniškemu, zabavnemu, izletnemu, sprejemnemu, prehrambnemu in redarskemu.

Stavbni odsek I. jugoslovanskega vsesokolskega zleta se je odločil, da postavi stadion med današnjo Linhartovo in Topniško cesto ter Zupančičevo jamo, ker je bila ta lokacija komunikacijsko in cenovno najugodnejša. Izbrani prostor je bil v smeri sever‒jug dolg dobrih 300 m in v smeri vzhod‒zahod širok dobrih 250 m.

Gradnja stadiona

Gradbeni načrt je predvidel telovadišče za nastop 4.536 telovadcev pri izvajanju prostih vaj. Vzdolž obeh daljših stranic telovadišča je bil zakoličen 15 m širok pas, vzdolž krajših stranic pa 10 m širok pas kot prostor za orodno telovadbo. Skupen telovadni prostor so obkrožale štiri tribune, na zahodu glavna, na vzhodu članska ter severna in južna tribuna.

Gradbeni načrt je predvidel telovadišče za nastop 4.536 telovadcev pri izvajanju prostih vaj.

Gradbena dela so zajemala terenska in tesarska dela. Prva terenska dela so začeli februarja 1922 z izmero terena, količenjem in pripravo delovišča. Aprila je vojska zadolžila 10 inštruktorjev vojaškega bataljona s Ptuja za sodelovanje pri gradbenih delih, predvsem za koordinacijo in nadzor zemeljskih del na delovišču. Čez čas so jim dodelili skupino vojaških zapornikov s pazniki, ki so začeli planirati parcelo in odvažati zemljo.

Tehniški projekt stadiona po arhitekturni predlogi Jožeta Jelenca so izdelali v tehnični pisarni gradbenega odseka na Beethovnovi. Na podlagi tega projekta so objavili javni razpis za tesarska dela. Najugodnejša je bila ponudba mestnega tesarskega mojstra, sokolskega brata Ivana Zakotnika. Zaradi časovne stiske se je izbrani ponudnik obvezal, da bo delo dokončal do 15. julija 1922.

Glavni dnevi zleta

Glavni dnevi zleta so potekali 13., 14. in 15. avgusta 1922. Na ljubljansko železniško postajo je od 11. do 16. avgusta 1922 – iz domovine in tujine – prispelo in odšlo 397 rednih in izrednih vlakov, ki so skupaj pripeljali in odpeljali okoli 520.000 potnikov, vse to brez omembe vrednih zastojev, kar je bil pravi logistični podvig tedanjega vodstva ljubljanske železniške direkcije.

Na ljubljansko železniško postajo je od 11. do 16. avgusta 1922 – iz domovine in tujine – prispelo in odšlo 397 rednih in izrednih vlakov, ki so skupaj pripeljali in odpeljali okoli 520.000 potnikov, vse to brez omembe vrednih zastojev.

Goste so nastanili po ljubljanskih šolah, kasarnah in drugih objektih, ki so bili primerni za nočitev. Tudi prehrano so organizirali in izvedli po vojaško. Med sokoli iz tujine so bili najštevilčnejši češki. Daleč najimenitnejši gosti zleta so bili predstavniki francoske in angleške vlade. Vrhunec sokolskega zleta je bil tretji dan. Začel se je s slavnostnim mimohodom povorke po ljubljanskih ulicah. V njej je bilo približno 4.000 čeških sokolov in vojakov s praporščaki in fanfaristi na čelu. Sledilo jim je okoli 10.000 jugoslovanskih sokolov, sokoli ruske narodnosti in 221 konjenikov sokolske konjenice. Spremljala jih je vojaška godba na pihala. Zlili so se na Kongresni trg, kamor se je pripeljal tudi kralj Aleksander, ki je nagovoril množico z balkona Univerze.

Mimohod povorke več kot sto oddelkov je trajal celih 45 minut. Skupaj se je na ljubljanskih ulicah zbralo okoli 100.000 ljudi. Zaključna popoldanska javna predstava je na stadion privabila dobrih 41.000 gledalcev. Nastopilo je 2.964 sokolov in 2.432 sokolic, večina v prostih vajah, telovadci pa tudi na posameznih orodjih. Nastopili so še Alžirci s posebno vajo in 52 konjenikov. Tudi tokrat sta si prireditev ogledala kralj in kraljica v spremstvu celotne jugoslovanske vlade s prvim ministrom Nikolo Pašićem. Pred nastopom je starosta Jugoslovanske sokolske zveze Ravnihar prebral kraljev manifest, zahvalno sporočilo sokolom. Stadion je preletel vojaški avion.

Nastopilo je 2.964 sokolov in 2.432 sokolic, večina v prostih vajah, telovadci pa tudi na posameznih orodjih.

Članek si lahko v celoti preberete v 36. številki magazina SLO.