FOTO: Tatjana Splichal.


Praznik vseh svetih je v svoji globini eden najbolj veselih, človeškemu srcu najdražjih praznikov. Kliče nas k upanju in veselju, saj nam, kljub zemeljskemu trpljenju, sporoča: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

Na ta praznik se spominjamo vseh svetnikov, ki jih je kot take spoznala in priznala Cerkev, pa tudi tistih neštetih nebeških izvoljencev, katerih na zemlji skrite svetosti ni nihče poznal in priznal. Morda so živeli čisto blizu nas, pa nismo vedeli, kakšne čudovite stvari je ustvarjala v njih Kristusova milost. Med njimi so prav gotovo tudi nekateri naši rojaki, predniki in sorodniki.

V bogoslužju smemo tako enkrat v letu obhajati tudi slovesni praznik vseh svetnikov skupaj, ne izvzemši tistih, ki na zemlji niso bili nikdar javno razglašeni za svetnike ali za blažene. Saj s takim praznikom v temelju slavimo moč in veličastvo Kristusovega odrešenja.

Svetnik predstavlja vdor večnega v dogajanje časa

Kristjani molimo drug za drugega, za našo stanovitnost in zvestobo, zato vemo, da v tem zemeljskemu boju nič več ne stojimo sami, marveč da tudi drugi molijo za nas in nam v pomoč stegujejo roko na poti, ki je večkrat utrudljiva. Posebej razveseljivo pa je, da nas spremljajo in krepijo na tej poti tudi tisti, ki so že odšli k Bogu.

Vera v občestvo svetnikov nam podarja zavest o živi navzočnosti celega »oblaka prič«, kot je zapisano v Pismu Hebrejcem (12,1): »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.«

Zgodovina praznika

Mučencev in svetnikov so se naši verni predniki spominjali že od vsega začetka. Papež Gregor IV. pa je bil tisti, ki je v 9. stoletju prvi november izbral za dan, ki naj se v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi.

Za to, da je Cerkev uvedla praznik vseh svetnikov, obstaja dva razloga. Prvi je bil ta, da je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče več spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da naj bi na praznik vseh svetnikov »popravili«, kar smo na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnosti pogrešili ali iz človeške slabosti opustili.


Cerkev Vseh svetih na ljubljanskih Žalah. Mozaik p. Marka Ivana Rupnika. FOTO: Tatjana Splichal.

»Spominjaj se svojih mrtvih, ki živijo!«

Karl Rahner, nemški duhovnik in teolog, je o prazniku vseh svetih zapisal: »Praznik vseh svetih je praznik vseh duš, ki so že odšle v Božjo ljubezen. Vseh! Torej ne toliko tistih, ki jih Cerkev že posamič slavi v letu svojih svetnikov, marveč bolj tistih brezimnih, ki odidejo, kakor da jih nikdar ne bi bilo, ki o njih ne pripoveduje nobena zgodovina in ne poroča nobena knjiga junakov. Če si se v življenju srečeval z vero, upanjem in ljubeznijo, dobroto in odpuščanjem, potrpežljivostjo, srčnostjo in zvestobo v ljudeh, ki so odšli v onostranstvo – domov, potem si se srečeval z ljudmi, ki jih sme tvoje srce iskati pri Bogu! Kvišku torej, obhajaj praznik vseh svetih, vseh duš! Praznik, ki je tako čudno prepleten iz žalosti in veselja, iz bolečine in blaženstva. Obhajaj praznik vseh svetih kot praznik tihote in zvestobe, hrepenenja in verovanja! Spominjaj se svojih mrtvih, ki živijo!«

Sveti Bernard pa je dejal: »Kaj je pravo hrepenenje, ki ga v nas prebuja in še bolj razvnema spomin na svetnike? Hrepenenje, da bi se veselili tako zaželene družbe z njimi in da bi zaslužili biti družabniki in sodeležniki blaženih duhov, da bi bili pridruženi množicam očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, trumam spoznavalcev … da bi bili dokončno vključeni v občestvo svetnikov in se z njimi radovali. Z vso močjo zahrepenimo po njih, hitimo jim naproti, čakajo nas! Tecimo z razvnetimi dušami za njimi, ki nas pričakujejo!«


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še:
- Iz življenja v Življenje