Praznik vseh svetih, ki ga praznujemo 1. novembra, ni čas za žalost in obup, saj praznujemo svetništvo mnogih, katerih svetosti ni nihče poznal in priznal, zato niso razglašeni in zapisani v koledarju. Praznik vseh svetih je Cerkev na Vzhodu praznovala že v 4. stoletju, iz Galije pa se je praznovanje v 9. stoletju razširilo tudi v zahodno Cerkev. Sprva so praznovali le mučence. Papež Gregor III. (731‒741) je v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in svetnikom, papež Gregor IV. (827‒844) pa je praznik s 13. maja prestavil na 1. november. Razlog za uvedbo praznika je bilo naraščajoče število svetnikov, zaradi česar se vsakega posebej niso mogli več spominjati v bogoslužju.

Prvi november je za kristjane tako praznik veselja nad množico občestva, ki je v nebesih že dosegla večno veselje ali kot je zapisal papež Benedikt XVI.: »Na praznik vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete),« drugega novembra, na praznik spomina vseh vernih rajnih, pa obhajamo spomin na vse, ki so s tega sveta odšli »z znamenjem vere in počivajo v miru (Prva evharistična molitev)«.

V Katoliški Cerkvi na prvi november obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih. Ta dan so maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa potekajo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih.

Prižgimo svečo pozornosti!

Praznik vseh svetih in spomin vernih rajnih v začetku novembra nas spodbujata, da se ustavimo, izstopimo iz nenehnega hitenja in se zavemo končnosti zemeljskega življenja. Spominjamo se naših pokojnih sorodnikov in znancev, obiščemo njihove grobove, se v molitvi zahvalimo za vse dobro, ki smo ga prejeli po njih, in prosimo za njihov pokoj.

Velika ponudba najrazličnejših sveč in cvetličnih aranžmajev v nas prebuja skrb za grobove naših rajnih.»Ko je umrl oče, so prinašali pakete plastike,« se spominja Karel Gržan. »Grozljivo. Namesto da bi za vsako svečo zmolili en očenaš, to nadomeščamo s paketi plastike, ki jih brezumno prinašamo in kopičimo. In na koncu bo vsa ta plastika, ki je težko razgradljiva, končala v zemlji, ki je prostor telesnih ostankov naših dragih rajnih. Paradoksalno je, da ne uvidimo, kako brezumno smetimo to, kar bi moralo biti sveto. Dovolj je, da prižgemo svečko pozornosti. Ne potrebujemo gore plastike. Naredimo korak naprej. Čas je, da prerastemo pretirano kopičenje sveč in način krašenja grobov, ki je prepogosto znamenje nezdravega primerjanja in frustracij. Pokažimo svojo samozavest, prinesimo cvet z lastnega vrta (če je le mogoče) in svečko, ki bo dejansko svečka pozornosti, in molimo. Prav molitev nas odpira v tisto zaznavo presežnih resničnosti, iz katerih so rajni sveti in svetli in so duhovna opora in moč našemu življenju.« Več: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/17D36E57017F6582C12577C9002ABD2B

Foto: arhiv Družine / T. S.