Založba Beletrina je izdala prvi letnik iz zbirke Klasična Beletrina, pet knjig prevodov svetovnih klasikov: Swifta, Čehova, Gida, Manna in Lagerlöfove.



Feri Lainšček Vir: Wikipedia


Zbirka Klasična Beletrina prinaša vrhunce svetovne književnosti spet med nas. Vsako leto bo izšlo pet svetovnih klasikov, romanov in zbirk novel, večinoma v novih prevodih.

Vse knjige so estetsko oblikovane, vezane v platno in opremljene s spremnimi besedami sodobnih slovenskih izvedencev in strastnih bralcev klasikov. Gre za živa in obenem temeljna literarna dela, ki ne smejo manjkati v nobeni domači knjižnici. To so knjige za vse, knjige za vse čase.

Klasična Beletrina bo v letih 2020–2024 s 25 naslovi iz svetovne zakladnice obogatila slovensko knjižno pokrajino.


Zbirka zapolnjuje tudi nekaj prevodnih vrzeli

Beletrinina urednica Špela Pavlič je pojasnila, da so v izbor prišle tiste od knjig iz zakladnice svetovne književnosti, o katerih so ocenili, da bi jim koristil osvežen prevod ali pa da so prevodi še vedno aktualni, knjiga pa zunaj knjižnic ni dosegljiva.

»Poleg tega zbirka zapolnjuje nekaj prevodnih vrzeli. Pogoj za uvrstitev na seznam je bila tudi letnica izida posameznega dela: ustavili smo se pri letu 1950. Če bi upoštevali vse avtorice in avtorje, vsa pomembna dela svetovne književnosti, bi bil izbor morda nekoliko drugačen.

Izbor pri tako zastavljeni zbirki ne more biti vezan izključno na posameznega avtorja ali avtorico oziroma na posamezen naslov, ki bi si ga želeli ali pričakovali v zbirki, temveč je treba upoštevati tudi, recimo temu, obliterarne kriterije: kar nekaj izjemno pomembnih avtorjev in avtoric je v zadnjih letih dobilo svež prevod ali pa je bil prevod – glede na izid izvirnika – narejen razmeroma pozno in je še vedno povsem sodoben.«


Jonathan Swift: Guliverjeva potovanja

Jonathan Swift (1667–1745), mojster satire, je živel v obdobju krize evropske zavesti. Bil je deležen najboljše izobrazbe vladajočega razreda, nato pa delal kot tajnik vplivnega diplomata sira Williama Templa, ki je imel bogato knjižnico potopisov, modernega zgodovinopisja, antičnih in modernih del. Swift je iz te knjižnice črpal navdih za monumentalna Gulliverjeva potovanja.

Čeprav je tudi pesnil, večinoma pindarske ode, je pesništvo kmalu opustil. Že za časa življenja so mu pripisovali blaznost, dejansko pa je ves čas bolehal za Méničrovim sindromom. Umrl je leta 1745.

Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta, klasično delo angloirske literature, vznemirjajo že skoraj tristo let.

Ranocelnik Lemuel Gulliver se po brodolomu zbudi na otoku Lilliput, ki ga naseljujejo bitja nizke rasti, ki jim Gulliver na koncu komaj uide. Po dveh mesecih bivanja v Angliji zopet odpotuje, tokrat v kraje surovih in neizobraženih velikanov Brobdingnaga, ki jim pobegne šele, ko njegovo kletko v lętu pobere orel in jo odvrže v morje.

Nadaljuje s potovanji na otok Laputa, naseljen s teoretiki in akademiki, ki ga ne odvrnejo od nadaljnjih odkrivanj sveta, na koncu pa svoje bogate do godivščine vendarle zaključi z ugotovitvijo, da je vse, kar je videl, le del Anglije.

Divja Swiftova satira postavlja človeštvo v dvorano izkrivljenih zrcal, ki ga prikazujejo kot zmanjšano ali povečano zverinsko vrsto.

Čeprav je roman pisan v preprostem stilu, je imel izjemen vpliv na svetovno literaturo in ohranja svojo aktualnost še danes, kar je razvidno tudi iz številnih gledaliških in filmskih uprizoritev v tujini in pri nas.

Prevajalec je Andrej E. Skubic, avtor spremne besede pa Mladen Dolar.

Anton P. Čehov: Novele

Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) je eden največjih ruskih pisateljev, nedvomno pa je v svetovnem vrhu piscev kratke zgodbe, za katero imajo Rusi celo posebno ime – čehov­ska pripoved.

Čehov se je proslavil tudi z dramami in spada med največkrat uprizarjane dramatike 20. stoletja. Čeprav so ga opisovali kot pisatelja, pri katerem se prepletajo dvoumje, liričnost, skrivnostnost, simboličnost, bizarnost in večplastnost osebnosti, je njegova izjemna moč ravno v zajemanju širokega spektra človeških občutij in duha.

Noveli Dvoboj in Pripoved neznanega človeka sta variaciji Čehova na temo Ane Karenine in Gospe Bovary; izobražena ženska 19. stoletja zapusti moža, da bi bila z ljubimcem, od katerega pa kmalu postane popolnoma odvisna. Njen položaj je še dodatno otežen s tem, da jo družba zavrača kot nemoralno.


Anton Pavlovič Čehov Vir: splet


Čehov témo v vsaki od pripovedi razvija na izviren način v Dvoboju, kjer sta zaljubljenca prikazana kot moralno dokaj vprašljiva človeka, se tako vse razreši z njunim moralnim in duhovnim prerodom.

Pripoved neznanega človeka je opis podobne situacije skozi oči služabnika, zaljubljenega v junakinjo Zanaido. Ta služabnik je za nameček terorist, ki se zaposli pri svojem gospodarju, da bi ubil njegovega očeta, državnega veljaka iz Peterburga.

Pripoved Tri leta prinaša skice iz družinskega življenja in govori o tem, kako par, ki se ne poroči iz ljubezni, v svojih odnosih preide več faz, od začetne odtujenosti do ljubezni in navajenosti.

Novele so nastale v psihološko dovršenem slogu zrelega Čehova, ki veličastno slika večplastnost bistva človeške narave.

Prevajalec je Borut Kraševec, avtor spremne besede pa Miha Javornik.

André Gide: Ozka vrata

André Gide (1869–1951) je eden najbolj cenjenih pisateljev in kritikov svoje dobe, pisatelj skoraj otipljive simbolike, sodobnik Ivana Cankarja, pri čemer je za Gida značilna še močnejša povezava med umetniškim izrazom in osebnim življenjem.

Odraščal je v protestantski družini in bil deležen stroge puritanske vzgoje, posledično pa je dobro poznal Sveto pismo, kar se odraža tudi v njegovih delih.

Obiskoval je Mallarméjev literarni krožek »torkovcev«, kjer se je srečeval s tedanjimi velikani Valéryjem, Rilkejem in Claudelom.

Svojevrsten osebni prelom je doživel leta 1893, ko je potoval v severno Afriko, kjer je srečal Oscarja Wilda in odkril svojo homoseksualnost. Bil je tudi urednik pri ugledni založbi Gallimard, iz njegove uredniške kariere je znano, da je zavrnil Proustov rokopis Iskanje izgubljenega časa.

In pripoved v Ozkih vratih? Jerôme Palissier, občutljiv deček, odrašča v Parizu, poletja pa preživlja v hiši svojega strica na podeželju v Normandiji, kjer živi tudi njegova sestrična Alissa. Močno se zaljubita, odnos pa prevzame teža njunega čustvovanja. V odzivu na materino nezvestobo in pod religioznim vplivom Alissa postopoma postane prepričana, da Jerômova ljubezen do nje ogroža njegovo dušo.

Da bi ga odrešila čustev, se odloči zatreti vso svojo lepoto, tako umsko kot telesno. Nemogoči odnos zaljubljencev in težavnost odraščanja ter estetizem, prignan do skrajnosti, v romanu najprej upoveduje Jerôme, proti koncu pa se zdi, da večino dogodkov podrobno opisuje Alissa, tako da se perspektivi združita oziroma ves čas prehajata druga v drugo.

Romanu pripisujejo avtobiografskost, saj je bil Gide izjemen opazovalec svoje duševnosti.

Prevajalec je bil Božo Vodušek, avtor spremne besede je Tone Smolej.

Thomas Mann: Izpovedi bleferja Felixa Krulla

Thomas Mann (1875–1955) je (bil) velikan nemške književnosti, družbeni kritik, filantrop, esejist in dobitnik Nobelove nagrade za literaturo.

Študiju ekonomije, umetnostne zgodovine in književnosti je sledila kariera uspešnega pisatelja, ki je podpisal romane Buddenbrookovi, Čarobna gora, Lotte v Weimarju: roman o Goetheju in Charlotte, Smrt v Benetkah.

Redkokateri pisatelj je 20. stoletju dal tako izjemen oris dekadentnega meščanstva, umetniške razklanosti, razdvojenosti med telesnostjo in duhom kot Mann.

Ko so po Hitlerjevim prihodu na oblast nacisti javno sežigali tudi njegove knjige, se je umaknil v Švico. Leta 1938 se je odselil v Ameriko, nato pa se dve leti pred smrtjo vrnil v Švico.


Thomas Mann Vir: splet


Zadnji Mannov roman Izpovedi bleferja Felixa Krulla pripoveduje o nenavadni karieri nadarjenega prevaranta Felixa Krulla, ki noče upoštevati moralnih predpisov družbe, pomanjkanje skromnosti pa mu skupaj z nadarjenostjo za pretvarjanje ter mogočnimi duševnimi in fizičnimi obdaritvami omogoča, da z osupljivim uspehom razvija umetnost podrejanja in prevare ter se hitro dvigne iz revščine do bogastva.

Po senčnih poteh, ki jih ubira njegova narava, se bralec s Krullom potika po različnih krajih (soteska Rena, Pariz, Lizbona), kjer srečuje nenavadne, bizarne like, ki pripadajo najnižjim pa tudi najvišjim plastem evropske družbe. Kameleonski Krull v pretvarjanju postane tako spreten, da se žrtve njegove družbe skoraj štejejo za privilegirane.

Mann popisuje življenje, a ne le pustolovsko, kot golo sosledje dogodkov, temveč tudi razvojno in z veliko mero komičnosti.

Prevajalka je Mojca Kranjc, avtorica spremne besede pa Amalija Maček.

Selma Lagerlöf: Cesar Portugalije

Selma Lagerlöf (1858–1940) je (bila) največja pisateljica švedske književnosti, mojstrica lirične, preproste proze s pridihom pravljičnega.

Navdih za svoje zgodbe je črpala iz pravljic in pripovedk, ki jih je kot deklica poslušala na värmlandskem podeželju. Debitirala je leta 1891 z romanom Gösta Berling.

Leta 1909 je kot prva pisateljica dobila Nobelovo nagrado za književnost, leta 1914 pa je bila kot prva ženska izvoljena za članico Švedske akademije. Njena knjiga Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona, ki je zaslovela po vsem svetu, je nastala po naročilu, kot učbenik za geografijo.

Selma Lagerlöf se je tudi politično udejstvovala in se borila za žensko volilno pravico.

Cesar Portugalije je roman o očetovski ljubezni na švedskem podeželju v drugi polovici 19. stoletja. Življenje revnega kmeta Jana dobi smisel šele z rojstvom hčerke Klare Fine Gulleborg. Med očetom in hčerjo se splete posebna vez, Klarina otroška leta so brezskrbna in harmonična.

Ko Klara odraste, se napoti v Stockholm, da bi si poiskala delo in tako družini pomagala odplačati dolg. Čez čas domov res pošlje denar, sama pa se ne vrne in po vasi zakrožijo govorice, da je prostitutka. V žalosti in pričakovanju njene vrnitve se oče zateče v namišljen svet, v katerem je Klara cesarica, on pa cesar dežele Portugalije.

Po dolgih petnajstih letih se Klara vrne domov in se sooči z očetovo blaznostjo. Z materjo se vkrcata na parnik, ki pelje na jug Švedske, kjer bi začeli novo življenje, na pomol pa priteče oče, ki za njima skoči v vodo in utone. Njegovo truplo iščejo nekaj tednov, medtem pa zaradi občutka krivde umre tudi mati. Klara ju pokoplje ob spoznanju o očetovi brezmejni in brezpogojni ljubezni.

Prevajalka in avtorica spremne besede je Mita Gustinčič Pahor.

Feri Lainšček: roman Kurji pastir

Feri Lainšček (1959, Dolenci na Goričkem) je vsestranski avtor, ki piše (mladinsko) prozo, poezijo, dramska besedila in radijske igre. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, kot avtor besedil sodeluje s številnimi slovenskimi pevci in skupinami. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša ter večernico za mladinsko knjigo Mislice.

Z romanom Kurji pastir odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju.

»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti.

A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« je pojasnil avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko.

»Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način.

Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«