V cerkev je začel zahajat iz radovednosti, pogledat je šel, kaj ljudje tam počnejo in mu je bilo zanimivo opazovat ljudi ter se je nasmejal. Še danes kdaj to naredi, če mu ustnice slučajno »padejo dol«. »Ljudje pridejo, pokleknejo in čakajo, da stvar mine. Včasih zehajo, mal po nosu povrtajo … včasih bi morali zapret vrata in počakat, dokler se ljudje ne zresnijo.«

Potem je šlo za proces. Iz nasprotovanja je začel hodit k maši vsak dan. Ja, opazoval je, toda slišal je duhovnika, da je ljudi nagovarjal s posebnimi besedami »bratje in sestre«.

»To mi je bilo fajn, te besede sem res slišal. Razlog, zakaj hodim v zapor, je ta, da so tam moji bratje in sestre. Jezus je prišel zaradi kruljavih in slabotnih, zaradi ljudi, ki ga potrebujejo. In takrat sem vedel, da ga potrebujem. Še danes. Lahko sem nekaj časa 'faca', ampak potem 'padem dol', potrebujem hrano.«

Kasneje dobro ponazori: »Doma vsi vemo, kje imamo shrambo, pa se 'napapcamo', ampak kaj pa ko smo jezni, razočarani, kam gremo po hrano? Ne izkoristimo vodnjaka v cerkvi. Vsak ima tečne dneve, ampak: a imam željo po hrani?«

Vse to in še več lahko izveste v sredini oddaji, ki nosi naslov Naše ječe. Prisluhnite Robertu Friškovcu na Youtube kanalu Družina Media.