A Josquin des Prés (njegov pravi, a redko uporabljani priimek je Lebloitte) je bil med sodobniki nedvoumno prepoznan kot najpomembnejši skladatelj druge polovice 15. stoletja. Rodil se je v okolju današnje severovzhodne Francije, katere mestne in škofijske šole so takrat slovele kot vrhunska vzgajališča mladih glasbenikov. Točen kraj rojstva ni znan, podobno velja tudi za potek njegovega otroštva in šolanja. Še najbolj verjetno je, da je bil deški pevec v stolnici mesta Saint-Quentin. Najkasneje leta 1475 je nastopil svojo poklicno pot kot član najpomembnejših dvornih in cerkvenih glasbenih kapel, najprej pri vojvodu Anjoujskem, nato v francoski kraljevi kapeli. 

Leta 1484 ga najdemo v Italiji, v službi kardinala Ascanija Sforze, v devetdesetih letih je bil član papeške kapele. Iz tega časa je tudi njegov podpis, vpraskan v zid pevskega kora Sikstinske kapele. Po nekaj letih hitrega menjavanja služb se je 1504 ustalil v mestu Condé-sur-L’escaut, kjer je imel podedovano posest in bogate cerkvene beneficije. Tu je leta 1521 tudi umrl.

Skladateljev podpis, vpraskan v zid pevskega kora Sikstinske kapele. Foto: www.vaticannews.va

Daj mir, saj bom uredil!

Josquinov opus je sorazmerno obsežen in zajema vse zvrsti vokalne glasbe njegovega časa. V ciklusih maš je večinoma sledil stilističnim okvirom, ki so jih začrtali njegovi predhodniki. Med njimi najdemo tenorske maše (npr. L’homme armé). Pri nekaterih je izbrani cantus firmus orodje za posebno sporočilo. V maši Hercules dux Ferrarie ga je razvil iz imena delodajalca, ki mu je maša posvečena (re, ut, re, ut, re, fa, mi, re = d, c, d, c, d, f, e, d). Bolj šaljiv, a po svoje poveden primer je maša La sol fa re mi, ki jo je posvetil kardinalu Ascaniju Sforzi. Slednji je Josquinova pogosta opozorila, da mu dolguje plačilo za opravljeno delo, večkrat odpravil z vzvišenim Lascia mi fare (Daj mir, saj bom uredil!). Josquin pa je izjavo prelil v solmizacijske zloge cantusa firmusa maše in jo v opomin podaril razsipnemu kardinalu. V nekaj mašnih ciklih je pomembno prispeval k razvoju oblike imitacijske maše (npr. Malheur me bat), nekatere pa so primer vrhunske kontrapunktske spretnosti (npr. kanonske maše Sine nomine in Ad fugam).

Z njegovimi deli je glasba postala enakovredno dopolnilo jeziku pri izražanju človekovega doživljanja sveta.

Če je v mašnih ciklusih Josquinova pozornost usmerjena predvsem v čisto glasbeno oblikovanje, pa se v motetih posveča predvsem povezovanju glasbene oblike in glasbenega izražanja besedila. Označuje jih zlasti pretanjen občutek za zlitje melodičnega oblikovanja fraz s prozodijo in vsebino besedila. Vsebinski sklopi so poudarjeni s spremenljivimi glasbenimi teksturami, pri čemer se polifoni odseki svobodno izmenjujejo s homofonskimi. Pomembno orodje glasbenega oblikovanja je tudi izmenjavanje odsekov z različnimi zvočnimi barvami (svetlo-temno, različna gostota zvoka). Ključne besede v tekstu so izražene iz desetletja v desetletje bogatejšim besednjakom značilnih glasbenih figur.

Do popolnosti razvita kompozicijska tehnika vokalne polifonije

Danes pogosto spregledamo dejstvo, da je Josquin s svojim ustvarjanjem ključno zaznamoval razvoj zahodnoevropske glasbe naslednjih nekaj stoletij. Do popolnosti je razvil kompozicijsko tehniko vokalne polifonije, ki je bila nepogrešljivo orodje za nastanek najpomembnejših del Palestrine in Bacha. V svojih skladbah je poglobil možnosti za izražanje zunajglasbenih vsebin, ki so jih nato razvijali italijanski madrigalisti vse do Monteverdija in skladateljev baročne glasbe. V njegovih delih prvič zaživi tudi koncept musica riservata, to je glasba, ki je več od vzpodbude h gibanju, površnega zvočnega okvira besedila ali abstraktne zvočne arabeske. 

Z njegovimi deli je glasba postala enakovredno dopolnilo jeziku pri izražanju človekovega doživljanja sveta, sposobna izraziti prej neizrekljiva območja njegovega duševnega odzivanja nanj. In nenazadnje, Josquin je bil tudi prvi zvezdnik zahodnoevropske glasbe. S svojimi sposobnostmi se je dvignil nad obrtniškost sodobnega glasbenega ustvarjanja in postal eden prvih umetnikov, ki so si avtonomno izbirali ustvarjalne naloge in gradili svoj estetski okvir. Ni zaman Martin Luter o njem dejal, da je mojster not. One delajo, kar jim zaukaže, medtem ko drugi skladatelji delajo, kar hočejo note.

Članek je bil objavljen v novi številki revije Cerkveni glasbenik (4/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Revija za cerkvene pevce in organiste, je dvomesečnik, ki prinaša predstavitve avtorjev in skladateljev ter njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja. Posamezen izvod stane 5,95 evra, letna naročnina je 35,70 €. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.