Izvirni naslov: First man, zgodovinska drama, ZDA, 2 uri 21 minut, režija: Damien Chazelle, igrajo: Ryan Gosling, Claire Foy, Kyle Chandler, Corey Stoll, Olivia Hamilton

Zgodbo vsi že poznamo, tudi tisti, ki smo se rodili davno po prvem pristanku na Luni in Neil Armstrong je ime, ki ga vsi poznamo. V kino se zato odpravimo z dokaj nizkimi pričakovanji glede zgodbe. Kaj bi nam pa lahko o človeku sploh še povedali novega, kajne?

Prav zato nas začetek filma dobi nepripravljene in nas zareže naravnost v srce, ko izvemo, da je Armstrongu leta 1961 zaradi možganskega tumorja umrla hčerka. Stara je bila le štiri leta.

Scenarist in režiser v filmu nato pretirano poudarita vpliv, ki ga je imela bolečina ob tej izgubi na Armstronga. Če je namreč moški v filmu razumski, miren in zaprt vase, je lahko samo negativec. Ker Armstronga kot takšnega seveda niso želeli naslikati, so mu smrt hčere prilepili kot vzrok za čustveno odmaknjenost, ki iz njega napravi strtega trpečega junaka. Film s tem izgubi košček avtentičnosti, je pa Rayan Gosling v vlogi moškega z globoko bolečino izjemen, pa še film je zato bolj vabljiv za širše občinstvo. A dejstvo ostaja, da je bil Armstrong vojni pilot in inženir, sploh pa astronavt, ki je slovel po tem, da je znal ohraniti mirno kri tudi v najbolj stresnih okoliščinah. Kar mu je nekajkrat tudi rešilo življenje. Je torej res potrebno, da so za večjo všečnost filma njegove največje poklicne vrline opravičevali in vzrok zanje pripisovali izgubi hčerke?

Ne glede na to, kakšno je gledalčevo stališče glede tega vprašanja, pa se bo vsak strinjal, da je vsa družinska in službena drama za film nebistvena. Tudi tisti, ki bodo film začeli gledati zaradi nje, bodo ostali zaradi poletov v vesolje.

Očitno je, da je imel režiser pri ustvarjanju sekvenc, ki se dogajajo v vesoljskih plovilih, obilo pomoči in svetovanja nekdanjega astronavta, Ala Wordena. Worden sam je povedal, da se je vsa filmska ekipa izjemno potrudila, da je notranjost rakete izgledala točno tako kot resnični Appolo, do zadnjega gumba in stikala. Da so zvoki in tresenje ob vzletanju izjemno avtentični. Ob tem prvič zares dobimo vtis, da prvi polet na Luno ni bil nekaj glamuroznega. Pač pa resnično neudoben, zastrašujoč in izčrpavajoč.

Še bolj dragoceno pa je, da se gledalci zavemo, koliko truda in dela so morali vsi astronavti, pa tudi vse druge ekipe pri NASI vložiti v razvoj vesoljskega programa še pred tem poletom.

Zdi se, da je glavni namen režiserja zgodbo o poletu na Luno oklestiti vse romantike in idealiziranja. Vsi moški, ki so bili vpeti v projekte Apollo, niso naslikani romantično, herojsko, temveč predvsem kot ljudje s svojimi notranjimi boji, strahovi, pomanjkljivostmi, ter le kančkom otroške navdušenosti nad okrivanjem novih dimenzij. Običajno fantje vseh starosti po ogledu filma s poleti v vesolje začnejo sanjariti o poklicu astronavta. Prvi človek pa je film, ki vsakogar otrese te sanjarije. Hitro si namreč nikalno odgovorimo na vprašanje, ali bi bili pripravljen toliko študirati in nato še prestati toliko testov, vključno z rotacijskim simulatorjem, po katerem vedno bruhaš.

Astronavt Chris Hadfield je o filmu rekel, da je sicer dokaj zvest resnični zgodbi, da pa ga je nekoliko razočaralo, kako mrki so bili vsi liki v filmu. Opozoril je, da sicer k vsaki vesoljski misiji vsi vpleteni pristopijo izjemno odgovorno, vendar tudi z neznansko, skoraj otroško radostjo. Kar nas spet vrne na dilemo z začetka – je bilo res potrebno Armstronga naslikati kot trpeči lik?

Film je prejel oskarja za vizualne učinke.