Kadar slišim božično pesem Kaj se vam zdi, pastirci vi, se spomnim na knjigo pisatelja Jana Dobraczyńskega. To pa zato, ker v njej opisuje pastirje drugače kot prijazne in mile, kakršni so se ohranili v ljudskih pesmih. Piše, da so bili to divji možje z zaraščenimi obrazi in palicami v rokah. Oblečeni so bili v živalske kože, za pasovi so imeli nože. Govorili so v lastnem jeziku, saj so nenehno potovali. Prenekateri so se ukvarjali z ropanjem, pa tudi niso se dosti držali pravil Postave. Življenje jih je utrdilo in jih privadilo na boj z divjimi zvermi, zato so bili grobi in odljudni. Ljudje so se jih bali in so pred njimi zapirali vrata.

Težko si je zamisliti, da se je prav tem »divjakom« zdelo vredno ustaviti se ob novorojenčku. Še teže, od kod so našli toliko miline, da so pred otrokom pokleknili. Jožef se je bal, da gre za prevaro, in jih je stežka spustil v hlev. A pastirji so bili iskreni, ko so mu zatrjevali, da so slišali glasbo z neba, ki jim je naročila, naj poiš...