Odgovorila sem ji brez pomišljanja: »To, zadnje.« Hkrati pa sem jo potolažila, da se skrbi, čeprav nikoli ne odidejo same od sebe, sedaj lahko lotevamo drugače, kot smo bili vajeni. Najprej moramo ozavestiti, da nobena skrb ni še nikoli rešila sveta in tudi sicer ne reši ničesar. Pomirja pa nas misel, da so Božje roke najbolj varen »prostor« v vesolju, zato se učimo vsako skrb posebej predajati Njemu, ki ve, kaj je najbolje za nas, naše otroke in vnuke. Tako se skrbi v Božjih rokah preobražajo v milostne darove in posledično se spreminja svet.

Ko postanemo stari starši, skupaj z vnuki prejmemo tudi posebno poslanstvo, da za njih redno molimo, predvsem pa molimo za svoje otroke, da bi znali in zmogli svojo starševsko vlogo dobro opravljati. Sicer je vsaka pomoč našim otrokom in vnukom zelo dobrodošla, seveda če nas zanjo prosijo. Še bolj kot katerakoli druga pomoč pa je ključnega pomena zgled naše dejavne vere.

Zato je nujno, da najprej poskrbimo za svojo duhovno...